Diego je brezmadežen

Kdo je bil največji vseh časov, Pele ali Maradona? To je večno nogometno vprašanje, ki bržkone nikoli ne bo dobilo objektivnega odgovora. Tako kot ne dilema okoli Beatlov in Rolling Stonesov. Za tiste, ki smo odraščali v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja, pa ni nikakršnega dvoma.

Diego je bil, je še in bo za vedno edini. Peleja smo videli samo na zbledelih posnetkih iz časov, ko so bili mladi naši starši, torej vsaj kakšno stoletje nazaj. Maradonove mojstrovine pa so nastajale pred našimi očmi, z vso genialno­stjo in čustvenim nabojem, ki sta na vsakem koraku spremljala argentinskega zlatega dečka. Po njem nič več ni bilo dovolj dobro, četudi je bilo izjemno in vrhunsko, vendarle se je vsega, kar so na igrišču za njim počeli Zidane, pravi in nato še portugalski Ronaldo, Ronaldinho in ne nazadnje rojak velikega maestra Messi, pred njimi že izmislil Maradona, o katerem so in bodo še naprej pisali pesmi in knjige ter snemali filme.

Vsak ga je doživljal po svoje, nikogar ni pustil ravnodušnega. Nogometni bog se me je najbolj dotaknil, ko je nepozabnega junija 1986 na svetovnem prvenstvu v Mehiki popeljal Argentino do drugega in doslej še vedno zadnjega naslova svetovnega prvaka. Njegovo nogometno poe­zijo sem spremljal nedaleč stran, vendar v okolju, v katerem pelota ni nogometna žoga, kot je bila za Maradono in je še vedno za vse Argentince, temveč tamkajšnji nesporni kralj športa – bejzbol.

Ko je Diego Angležem zabil božjo roko, nekaj minut pozneje pa dosegel še gol stoletja, sem bil petošolec v Havani, kjer smo se na petek in svetek na ulici zbirali z rokavicami in kijem ter nabijali peloto tudi dolgo v noč. Samo junija 1986 smo vsak dan igrali nogomet, vsi smo hoteli biti Maradona, ki z goli ni le dobival tekem. Bil je fant, ki se je rodil v blatu najbolj revnih predelov Buenos Airesa in se je na igrišču za vse svoje latinskoameriške brate boril proti simbolom imperialistov z angleško govorečega ameriškega severa in kolonizatorjev s stare celine.



Ker s tem nisem bil obremenjen in me je evropsko športno srce tedaj vleklo tudi proti Platinijevi Franciji, sem bil nemalokrat črna ovca te priložnostne nogometne druščine. Vendar je bila ta stigma precej manj nadležna kot tista, da sem moral razlagati, da nisem ruski oziroma sovjetski otrok, ki so jih običajni Kubanci tedaj prezirali z dna duše, saj so jih videli kot kolonizatorje druge barve.

Maradona pa je bil zanje nogometni Che Guevara in je to ostal do danes. Ne nazadnje si je dal na desno ramo vrisati podobo argentinskega rojaka, ki je bolj ali manj ponesrečeno do bridkega konca poskušal širiti revolucijo po Latinski Ameriki in svetu. Pozneje si je dal Diego vtetovirati še podobo Fidela Castra na meča leve noge, tiste, s katero je dosegal nepozabne gole.
Tako globoka je bila njegova vez s karibskim otokom, ki ga je obiskoval v dobrem in slabem, po argentinski zmagi na SP v Mehiki, po dopinški izključitvi s SP 1994 v ZDA, ob prelomu tisočletja, ko se je na Kubi zdravil od zasvojenosti s kokainom, ter ob Castrovem pogrebu leta 2016. Kubanskega voditelja je Diego označil za svojega drugega očeta, naposled je ta svet zapustil na isti dan, 25. novembra.

Ko se je Maradona novembra 2001 na sloviti Bomboneri poslovil od nogometnih igrišč, je iskal odvezo za pregrehe v posvetnem, nenogometnem življenju. »Nogomet je najbolj zdrav in najlepši šport na svetu, o tem naj nihče ne dvomi. Če nekdo greši, ni treba, da za to plača nogomet. Jaz sem grešil in plačal, žoga pa je brezmadežna,« je Maradona tedaj dejal o svetosti nogometne igre, religije za številne po svetu, ki je kot prave religije prav tako prepredena s tistimi, ki se poskušajo okoristiti s čustvi in vero njenih pripadnikov.

Diego ni sodil mednje, govoril je brez dlake na jeziku, srce je vedno nosil na dlani. V enem je bil borec za socialistične ideale latinskoameriške levice in globok vernik, bil je svetnik in grešnik, genij in norec. »Z Diegom bi šel do konca sveta, z Maradono pa niti do prvega vogala,« je o njegovi dvojnosti znal povedati Fernando Signorini, ki je med nogomet­no kariero skrbel za njegovo telesno pripravo. Grešnega Maradone iz mesa in krvi ni več, tistim, ki ga zdaj malikujejo kot boga, čeprav niso storili nič, ko je sam sebe pribijal na križ, je ostal brezmadežni Diego.