»Dedek je zdaj še bolj zaživel v mojih očeh«

»Vstajala sem pred sončnim vzhodom, da sem dobila pravo svetlobo, ujela meglice, ki so v Prekmurju res čarobne, zvečer čakala na tisto žarečo rdečino za koruzo zahajajočega sonca, pa da se štorklje vrnejo v gnezdo. Že veliko prej sem se začela pripravljati in zbirati gradivo o dedku, skupaj s fotografiranjem, z izbiro in pripravo fotografij pa je naneslo več mesecev – navdihujočega in čustvenega – dela,« je nastajanje razstave Po dedovih stopinjah strnila Mankica Kranjec, vnukinja Miška Kranjca, ki bi prihodnjo soboto praznoval 110. rojstni dan. Njena razstava bi morala biti ob tej priložnosti eden od slavnostnih dogodkov v Veliki Polani, vendar se to zaradi tehničnih zapletov ne bo zgodilo. A Mankica je odločena, da bo razstavo prej ali slej pripravila, in to v najboljši mogoči izvedbi. Verjame, da bi bil njen dedek ponosen na njo.

V občini Velika Polana že vse leto prirejajo različne dogodke, 14. septembra, torej dan preden bi Miško Kranjec praznoval 110. rojstni dan, pa bo tam vrhunec dogajanja s slavnostno akademijo pod častnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja in simpozijem Poetika, poetičnost in podoba v delih Miška Kranjca, kjer bosta kot gosta nastopila tudi Mankičin oče Matjaž in stric Miško Kranjec ml.

Tudi njo so kot Kranjčevo vnukinjo, ki se ukvarja s fotografijo, povabili k sodelovanju in »ta izziv sem z veseljem sprejela, čeprav najprej nisem vedela, kako se projekta sploh lotiti. Dedka nisem poznala, umrl je dve leti pred mojim rojstvom, tako da ga poznam samo iz pripovedovanj.« In če enega redkih prekmurskih pisateljev, nagrajenega s kar tremi Prešernovimi nagradami – dvakrat za literarno, pa tudi za življenjsko delo –, večina ljudi najbolj pozna po romanu Strici so mi povedali, je njej največ povedal kar lastni oče.

»Med njegovim obujanjem spominov na dedka se mi je potem utrnila ideja, da bi šla po njegovih stopinjah, tako da sem poiskala kraje, kamor je dedek hodil na lov, lovil ribe, pekarno, kamor se je vozil po rženi kruhek, kjer se je srečeval s prijatelji ... Z očetom in mamo smo zato prekrižarili – z avtom, na kolesu in peš – Prekmurje po dolgem in počez, nato sem se lotila intenzivnega fotografskega dela od ranega jutra do večera. Točno sem vedela, kaj želim, namreč te prekmurske ravnice predstaviti na dokumentaristično-poetičen način, česar se doslej v tem obsegu še nisem lotevala, a se mi zdi, da mi je dobro uspelo.«

Stikala sem za tistimi kraji, kamor je dedek hodil na lov, lovit ribe, se vozil po rženi kruhek, kjer se je srečeval s prijatelji.

Osrečilo jo je tudi srečevanje s podobno preprostimi in nadvse srčnimi domačini, o kakršnih je pisal že njen dedek. »Ne le da smo spali na posteljah s senom kot včasih, kar je bila zame posebna izkušnja, nenehno so nam domačini nekaj nosili, pa naj je bil to paradižnik in kumare z vrta ali sveže ribe ... mi pa njim domače slive in sadje. Vsak večer je prišel kdo malo poklepetat z nami in ti pristni stiki ter vaško življenje, ki v Prekmurju še vedno teče umirjeno, so bili, vsaj zame, pravi balzam za dušo. Pa še po dolgem času je bila naša družina spet na kupu, tudi kuža Blues, jazbečar, ki je ista pasma, kot jo je imel že dedek. In ne, to ni naključje,« je v smehu povedalo simpatično dekle, ki bo le dan pred dedovo obletnico tudi samo praznovalo: dopolnjenih 33 let.

V sliki in besedi

Sledenje dedovim stopinjam s kamero je bilo, kot je poudarila, pravo čustveno popotovanje. »Veliko sem namreč izvedela tudi o očetovem otroštvu, pa seveda o dedku, ki je tako na neki način spet oživel in pravzaprav še bolj zaživel v mojih očeh.« Čeprav je naredila nekaj tisoč fotografij, jih je za razstavo izbrala po njenem trideset najboljših in predvsem takšnih, ki »naj bi povedale dedkovo zgodbo skozi moje oči. Vsaka bo opremljena tudi s kratko zgodbo oziroma spomini ali citati, ki jih je z mano delil moj oče, nekatere pa sem dopolnila tudi z izseki iz dedkovih knjig, v katerih piše o teh lepih prekmurskih krajih, ki so na mojih fotografijah.«

Razstava bi sicer morala biti v domačiji, torej med stenami, kjer je Miško Kranjec živel in delal. »In mogoče bi se prav tam njegov duh najlepše prepletel z mojim umetniškim delom,« je razmišljala in povedala, da namerava fotografije razstaviti v starih prekmurskih okvirjih, »zato sva jih z mamo kar lep čas iskali po vsem Prekmurju, po namigih starinarjev pa tudi drugod po Sloveniji. In zdi se mi, da bi res najbolje prišle do izraza prav v Prekmurju, ker bi zlasti obiskovalci od drugod mogoče malo bolj doživeli ta svet, spoznali Prekmurje z njegovo krajino v nekoliko širšem kontekstu.«

Iz serije Po stopinjah mojega deda – »V Prekmurje pa sva z očetom tako ali tako vedno hodila ribe lovit. Tudi mama se je pogosto pridružila – tja do Mure, do Džilinjeka, Mirišča, pa na drugi strani v Črnec s sakom, ki ga je sam

Kje in kdaj razstava, katere odprtje je bilo načrtovano za prihodnji petek, dejansko bo, še ni znano, je pa Mankica odločena, da bo zagotovo v kratkem. »Želela bi si, da bi potovala še kam drugam, morebiti širše po Sloveniji. Vse je namreč pripravljeno, tudi za drugi del razstave, ki naj bi ga postavili v parku Dežela štorkelj, gre pa za sedem fotografij večjega formata moje zgodbe Prekmurja. A tudi to bo za zdaj še počakalo. Verjamem, da se bo vse zgodilo ob pravem času in na pravem mestu.«

V Veliki Polani je sicer Kranjec preživel le del življenja, saj se je z družino nato preselil v Ljubljano, »a so vsa poletja preživljali v Prekmurju, se pogosto vračali tja ob različnih dogodkih ... V bližini Ljubljane, v Senožetih, imamo zdaj spominsko sobo, odprto za javnost s predhodno najavo. Na ogled je njegova delovna soba in knjižnica, polna osebnih predmetov: pisalni stroj, cigarete, ki jih nikoli ni pokadil, beležke, knjige in seveda tudi vse nagrade, priznanja, odlikovanja, ki jih je prejel.«

Miškov delovni kotiček v domači hiši v Senožetih, kjer je Mankičin ded preživel zadnja leta svojega življenja. FOTO Mankica Kranjec Foto Mankica Kranjec Mankica Kranjec

Razpeta med projekti

Res obsežen fotografski projekt Prekmurje je nastajal ob njenih številnih delovnih projektih, s katerimi si kot svobodna fotografinja služi denar, a kakor pravi, »imam priložnost vedno delati z zelo fajn ljudmi in za zelo fajn ljudi«. V Žalcu je s kamero nedavno spremljala priprave na opereto Hmeljska princesa režiserja Jaše Kocelija in tudi sicer veliko sodeluje z gledališči, turističnimi zavodi, veleposlaništvi, korporacijami, kot sta denimo Google in Greenpeace, ter s kanadsko fotografsko agencijo Flytographer in nizozemsko platformo Spotted by Locals.

Iz serije Po stopinjah mojega deda. Foto Mankica Kranjec

»Verjamem, da če dobro in iskreno delaš, se to izraža tudi v tvojem delu in se potem prenaša od ust do ust med naročniki. Odprlo se mi je že nekaj res lepih sodelovanj, za mano je že tudi več kot petintrideset fotografskih razstav, številne s potovanj.« Bila je malodane na vseh koncih sveta, lani na Islandiji, letos z mamo v Ukrajini, pred tem po Ameriki in Aziji – in »brez fotoaparata praktično ne grem nikamor. Sem pa nenehno tudi na relaciji Belgija–Ljubljana, saj v Antwerpnu živi moj fant Kevin, s katerim tudi pogosto potujeva,« je povedala Ljubljančanka, ki je prve fotografije naredila ravno za Delo in dolga leta sodelovala tudi z Nedelom.

Je sicer samouk, a se je na tem področju več let poglobljeno izobraževala, obiskala in sodelovala na številnih fotografskih festivalih, se srečevala s fotografi, srkala njihovo znanje, »še vedno tudi prebiram fotografske knjige in hodim v tujino na izobraževanja. A kot fotograf se vsega vendarle ne moreš naučiti, morda lahko nadgradiš tehnično znanje, dejstvo pa je, da brez prirojenega fotografskega očesa ne gre.«

V petnajstih letih ustvarjanja se je lotila že vseh žanrov – fotoreportaž, portretne, poročne, gledališke, koncertne in dokumentarne fotografije ... »Slednja mi je najbolj všeč, saj si vržen v vodo, na terenu imaš, kar imaš, in moraš nekaj narediti iz tega. Pogled skozi objektiv je po mojem odvisen od fotografa, ne portretiranca; fotograf je tisti, ki naredi ali pa ne lep portret, ne glede na domnevno nefotogeničnost, ki si jo pripisujejo številni ljudje. Sicer včasih za preprosto fotografijo porabim več ur – včasih tudi zaradi klepeta ob kavi, ki sprosti človeka in se zato bolj odpre –, saj si želim, da bi bila zadovoljna oba – portretiranec in jaz.«

Dobri geni

Verjetno je prednost tudi v tem, da ima poleg svoje prijazne pojave z lepim nasmehom v sebi tisto odprtost in novinarsko žilico, s katero z lahkoto prebija led. »To lahko pripišem šoli svojega očeta, ki je tudi novinar, in očitno se tudi v moji krvi pretaka nekaj umetniškega in so se torej dobri geni prenesli naprej (smeh).« A čeprav se zdaj bolj uveljavlja kot fotografinja, ji veliko pomeni tudi, da se lahko izraža kot novinarka s pisano besedo: »To čutim kot neko dopolnitev svoji fotografski umetnosti. In če se lotim projekta, ki zahteva tudi nekaj spremnih stavkov, želim, da so res dobro napisani. No, pod katero koli svoje delo se podpišem, želim, da je vse stoodstotno in najboljše narejeno. Sem perfekcionistka, neizprosna do sebe, kar utegne biti občasno naporno.«
Pa bi se lotila bolj resnega pisanja? »Za zdaj še nisem začutila želje, da bi poskusila stopiti na dedkovo pot. In težko bi se bilo kosati z nekom, ki je tako izvrstno pisal, se v slovenskem prostoru tako uveljavil in prejel tudi vsa mogoča priznanja. Za zdaj se držim objektiva in mi je to trenutno dovolj, saj uživam v tem, kar delam.«

Vsakdanje podobe Prekmurja, z neobičajnim zborčkom štirih štorkelj. FOTO Mankica Kranjec

Ročna dela

Ob vsem tem pa ustvarjata še z mamo Viktorijo: »Iz blaga, žice in volne izdelujeva dišeče dobre vile, vile cimetke, cvetlične trakove in še marsikaj drugega pod blagovno znamko Rozinka.« Že 18. leto zapored se pojavljata na Art marketu Ljubljana »in sva tako najstarejši sodelujoči, saj nisva manjkali prav nobeno poletje. Številni gostilničarji iz stare Ljubljane me tako poznajo že od mladih nog (smeh). V ustvarjanju lepih stvari res uživava, je pa to tudi edini čas, ko lahko v miru sedeva skupaj za mizo in se dodobra naklepetava, saj sem drugače ves čas nekje na poti ali v tujini.«

Vpeti v toliko stvari ji ni nikoli dolgčas, kot tudi ne pri fotografiji. »Vsak projekt mi je namreč nov izziv, saj to vsakič pomeni delo z novimi ljudmi. Vedno pa želim svoje delo še nadgraditi in si postavljam neke cilje, ki jih preprosto moram doseči. Nekaj velikih stvari je tako že za mano, na primer zelo odmevna razstava v Kinu Šiška pred nekaj leti ali tista s fotografijami grafitov v koritu Ljubljanice, a od ene do druge velike in dobro zasnovane razstave lahko preteče kar nekaj časa. Se pa ideje rojevajo ves čas, nato zorijo, in ko pridejo naproti pravi ljudje, se tudi realizirajo.« Kakor se bo zagotovo tudi njena razstava Po dedovih stopinjah, katere košček razkrivamo tudi na tej strani.