V nadaljevanju preberite:

November, 2020. Na predvečer podelitve nagrade booker je Michael Cary, kustos v newyorški galeriji sodobne umetnosti Gagosian, stavil 50.000 britanskih funtov na zmago prvenca Shuggie Bain. Avtor romana in Caryjev mož Douglas Stuart je bil prepričan, da v močni konkurenci nima možnosti. Stavil je proti sebi. In izgubil.

Šestinštiridesetletni Škot, ki že dve desetletji prebiva v velikem jabolku, odtlej živi življenje literarnega zvezdnika. Nenehno ga vabijo na festivale, mu podeljujejo nagrado za nagrado, novinarji pa se v čakalni vrsti za intervju z njim prestopamo več mesecev. A četudi je v njegov osebni prostor nepričakovano vdrla slava, mu je po dveh letih uspelo ohraniti (med polurnim pogovorom prek zooma se je zdelo, da iskreno) navdušenje nad odmevnostjo prvenca. »Ne morem verjeti, da smo februarja in da v New Yorku sije sonce. In ne morem verjeti, da vas v Sloveniji tako zanima moja knjiga,« je dejal uvodoma, še preden sva začela govoriti o njegovem odraščanju in Shuggieju Bainu, protagonistu istoimenskega romana, ki je lani v prevodu Jerce Kos izšel pri Mladinski knjigi.

Čeprav Stuart poudarja, da Shuggie Bain ni avtobiografija, v isti sapi priznava, da je v mladosti prestal podobne preizkušnje kot Shuggie. Oba sta se rodila v surovo glasgowsko delavsko okolje, v katerem so ju vrstniki zasmehovali zaradi njune feminilnosti. Oba sta odraščala brez očeta in doma skrbela za mater alkoholičarko. Oba sta bila prisiljena prezgodaj odrasti in nista mogla razumeti, zakaj bi ju smelo zanimati zgolj pretepanje, nogomet in otipavanje dvanajstletnic.