V članku preberite:

Pisatelj je od nekdaj bil nekdo, ki ima rad samoto in mir, ki rad sedi v svoji sobi in piše. Danes pa mora, če želi, da se njegove knjige uspešno prodajajo, postati tudi samopromotor in spletni vplivnež, propagirati mora svoja dela na družabnih omrežjih, imeti mora veliko sledilcev, odkriti mora nišo, na primer samopomoč, humor …, s katero privabi množice. Ali je danes to edini način za uspeh neke knjige? Imam vtis, da je v tujini ta trend že malce potihnil, pri nas pa je v vzponu. A vendar, še tako opevana knjiga na družabnih omrežjih se bo na lestvici obdržala le dva, tri mesece, če res ni dobra, bo kmalu poniknila. »Pri nekaterih knjigah, denimo Življenju v sivi coni Davida Zupančiča, je avtorjeva navzočnost na instagramu iz knjige v nekaj dneh naredila veliko uspešnico, je pa uspeh tega dela temeljil tudi na prejšnjih prevodih približno iste tematike, kot so bili knjigi Adama Kaya in humorno medicinska Čudovito črevesje,« meni Rugelj. Po drugi strani, dodaja, nekateri avtorji, denimo Goran Vojnović, Drago Jančar in Tadej Golob, na spletu sploh niso dejavni, pa so njihove knjige vseeno odmevne in dobro prodajane. Ti imajo dovolj močno minulo delo in »blagovno znamko«, da ljudi preprosto zanima vsaka njihova nova knjiga. Seveda je v tem primeru še kako pomembno delo založbe, da poskrbi za ustrezno promocijo knjige, njen plasma, dostopnost itn. To pa so vse elementi, ki krepijo slovensko založništvo in ga modernizirajo tudi s sodobnimi poslovnimi praksami.

Če pisatelj veliko časa namenja samopromociji na družabnih omrežjih, če razmišlja tržno in se mu zdi, da bo njegova samoizpoved prepričala več ljudi, se človek vpraša, ali bodo samoizpovedne in newageevske knjige v prihodnosti pregnale romane z lestvic najbolj branih