Če ne more Mohamed h gori ...

Zabavno je, ko se pred kamero postavi očalar in v italijanski angleščini brez odvečnih h-jev pove, da bo razložil »au tu start a besciamella sos«. V Italiji, ki ni več Italija z jutranjim ristrettom in barčki, kjer si pred večerjo nazdraviš z aperitivom, in odličnimi restavracijami – enajstim je Michelinov letošnji vodnik prisodil tri zvezdice, petintridesetim dve –, se je eden največjih kuharskih zvezdnikov, Massimo Bottura iz modenske restavracije Osteria Francescana, v času koronavirusa odločil odpreti vrata svoje domače kuhinje: na instagramu, kjer ima 1,2 milijona sledilcev, je začel vsakovečerni pretočni kuharski maraton Kuhinjska karantena. Nič kompliciranega, res pokaže tudi pripravo bešamela. Ni edini, še drugi vrhunski chefi so se odločili domačim kuharjem med krizo pomagati z nasveti.

To ni kuharski šov, je dodal Bottura, opozoril na pitje pomarančnega soka in nenehno umivanje rok, češ da med karanteno v Italiji »hočemo samo biti del sveta«. Južnofrancoski budist iz trizvezdične newyorške restavracije Le Bernardin Éric Ripert se je lotil nečesa podobnega, na družbenih omrežjih je začel objavljati fotografije in recepte jedi, ki jih pripravlja doma, preprosto piščančjo juho, testenine z mesno omako, popečene sendviče s sirom.

Izzivalni čas, ko je že oditi v trgovino in kupiti sestavine ponekod pustolovščina, je britanskega kuharja iz BBC-jeve serije Ready, Steady, Cook Ellisa Barrieja spodbudil, da je začel samoosamelcem ponujati nasvete: chef, ki vodi restavraciji The Marram Grass v Angleseyju in Lerpwl v Liver­poolu, je vsakemu, ki mu bo tvitnil seznam sestavin iz svoje domače shrambe, poslal primeren recept.


 

Bolje nekaj kot nič

Na drugi strani Atlantika se je mojster južnjaške hrane Sean Brock odločil za spletne kuharske tečaje iz svoje domače kuhinje, ki se plačajo po urni postavki. Vse, kar bo tako zaslužil, bo šlo za plače zaposlenih v njegovih dveh restavracijah v Nashvillu, Audrey in Joyland.

V San Franciscu sta se kuharja in last­nika restavracij Lord Stanley in Mister Jiu's Rupert Blease in Brandon Jew – imata po eno Michelinovo zvezdico –, v želji po ohranitvi posla odločila za sodelovanje in postavila spletno stran Lord Jiu’s, na kateri dobrojedci lahko na dom naročijo jedi z menijev njunih restavracij.



Podobno se je odločil čikaški chef Sam Plotnick iz restavracije Temporis, potem ko je guverner Pritzker ukazal zaprtje vseh barov in restavracij v Illinoisu oziroma dovolil le dostavo hrane ali takeaway. »Novo ponudbo, ki naj bi nadomestila izkušnjo restavracije z Michelinovo zvezdico, sem si moral izmisliti v 48 urah,« je medijem povedal Plotnick, ki je doslej ponujal okuševalni meni z desetimi jedmi in vinsko spremljavo, »to ni najboljši poslovni model za nas, a bolje nekaj kot nič«.

Na meniju kosila za dva, ki stane 70 dolarjev, si sledijo solata iz mladega ohrovta, pečena goveja rebra, pire s čedarjem in brownieji. Komur ni do tega, lahko izbere 25-dolarski burger, v katerem je polovica govedine wagyu, za dodatnih 30 dolarjev v paket dodajo še steklenico primernega vina.
 

Izolacijski koktajl

Lani poleti je mlada ekipa v zagrebškem hostlu Swanky Mint na Ilici odprla Soi Fusion Bar, chef Vid Nikolić je na meni postavil izbor jedi japonske, havajske in indonezijske kuhinje, glavni barman Vedran Gulin pa je začel pripravljati koktajle v ne povsem navadni embalaži – v pločevinkah. Ti koktajli so bili ob »street sarmi« v kruhku eden od največjih hitov zadnjega božičnega sejma oziroma tako imenovanega fuliranja v Strossmayerjevem parku.

Od 16. marca Soi iz znanih razlogov hrano le še dostavlja s pomočjo servisa Wolt in v paketih so seveda tudi pločevinke s koktajli. Nalepka na njih pove, da gre za »izolacijski koktajl, popiti takoj«. Začeli so s klasičnim gin sourom, začinjenim s sirupom petih začimb (cimet, klinčki, rožnati poper, piment in zvezdasti janež), sledila je mango margarita s tekilo kot osnovo, barman je program zdaj še razširil, prav tako kuhar, za dostavo sta namenjeni dve vrsti gyoza, japonske različice kitajskih jiaozi, polnjenih cmočkov, eni so s svinjino, mlado čebulo in gorgonzolo, drugi s tofujem, šitakami, mlado čebulo in kitajskim zeljem, prejšnji teden pa je v program dostave prišla tudi piščančja tikka masala s kruhom naan.
 

Tock To Go

V Chicagu se je posebna zamisel utrnila borzniku Nicku Kokonasu, ki je s chefom Grantom Achatzem ustanovil skupino Alinea, v kateri so trizvezdična restavracija z istim imenom, enozvezdična Next, Aviary in druge. Predvidel je, da utegne globalni pohod virusa zapreti tudi ameriške restavracije, in splet­no aplikacijo za rezervacije Tock, ki je nastala na njegovo pobudo, so v šestih dneh predelali in ponudili Tock To Go, ki omogoča več kot dvesto petdesetim pridruženim odličnim restavracijam brez prevelikih dodatnih stroškov sprejemanje naročil in dostavo jedi na dom.

Alinea ima zdaj v ponudbi manj ekskluzivne jedi, kot so bile na standardnem Achatzevem meniju, a v času karantene je pretirana izbirčnost odveč: za 34,95 dolarja dobi naročnik na primer v testu pečeno govedino Wellington, pire 50-50 (kar pomeni, da je v njem polovica krompirja, polovica masla, kar bi zagotovo narisalo nasmeh na pokojnega mojstra Robuchona) in crème brûlée.