Časi zelenih zaslonov

Te dni mineva dvajset let, odkar sem se zaljubil v nogomet. Moja draga teta, ki je ne bi mogel prišteti med največje športne navdušenke, mi je iz nevemkakšnega razloga za deveti rojstni dan podarila album s sličicami nogometašev, ki so nastopili na euru 2004, ter tako prebudila spečo in nesluteno strast, ki me bo, vsaj zdi se tako, spremljala vse življenje. Resda čedalje bolj sporadično, pa vendarle.

Pravil – ofsajdi, srebrni goli in podobno – tistega daljnega poletja še nisem najbolje razumel, sem pa znal zelo hitro našteti dvajset bolgarskih ali švedskih fuzbalerjev, ki so se na Portugalskem potegovali za naslov najboljšega na stari celini. Ta je naposled pripadel Grkom, kar najpogosteje opisujemo s pridevnikom »senzacionalno«, saj Grčija ne prej ne pozneje ni krojila vrha evropskega nogometa, tudi leta 2004 pa v svojih vrstah ni imela tako zvenečih imen, kot so Zinedine Zidane, Clarence Seedorf ali Luis Figo, če naštejem le nekaj nogometnih velikanov tistega časa.

Danes bi gotovo navijal zanje, saj na reprezentančnih turnirjih vselej stiskam pesti za sosede in avtsajderje, a takrat je bila moja navijaška filozofija še v povojih. Grkom sem še posebej zameril, da so v polfinalu ugnali moje osebne favorite Čehe. Šlo je za eno tistih tekem, ki mladega človeka naučijo, da življenje včasih pač ni pošteno. Čehi so prevladovali vseh devetdeset minut, a žoga ni hotela v nasprotnikov gol. Vmes se je poškodoval še njihov kapetan in najboljši posameznik Pavel Nedvěd, ob izteku prvega podaljška pa so Grki udarili iz prekinitve. Korner–gol–konec. Ko sem na zaslonu spremljal prizore potrtih nogometašev in navijačev, je bil njihov obup tudi moj. Počutil sem se povezanega in še danes se mi zdi, da lahko človek tovrstno povezanost doživi le po koncu napete tekme ali med dobrim koncertom.

Včasih se vprašam, zakaj me je med vsemi šestnajstimi reprezentancami najbolj nagovorila prav češka. Morda je bil posredi nogometni čut za estetiko: v retrospektivi se večina nogometnih poznavalcev strinja, da so Čehi na tistem turnirju igrali najlepši nogomet. V zahtevni skupini z Nemci, Nizozemci in Latvijci so jo odnesli brez praske ter v četrtfinalu s 3:0 odpravili Dance. Morda je bil posredi tudi drugi odtenek čuta za estetiko: starši so se večkrat šalili, da je češki golgeter Milan Baroš všeč moji mami, ker jo spominja na mlajšo različico mojega očeta. Poleg tega sta me takrat že okužila z Beatli in Stonesi, Baroš, Nedvěd, Marek Jankulovski in Tomáš Ujfaluši pa so spominjali na rock bend iz poznih šestdesetih, čeravno je treba priznati, da je tistega daljnega poletja vsak drugi omembe vredni fuzbaler spominjal na rock zvezdo: Rui Costa, Andrea Pirlo, Zlatan Ibrahimović, Edgar Davids ... Slednji bi lahko bil basist v kakšnem funk bendu, v vsakem primeru pa mi čut za estetiko prišepetava verze Johnnyja Štulića: Čini mi se, rođače, da je standard pokvario ljude ... Standard vrhunskih nogometašev je bil seveda že tedaj nesramno visok, pa vendarle je portugalski euro potekal, še preden so petrodolarji usodno spremenili nogometna razmerja moči.

Euro 2004 je tudi dokončno zacementiral srbohrvaščino na položaju mojega prvega tujega jezika. Oče je presodil, da nogomet in slovenščina nista za skupaj, zato smo vse tekme spremljali na HTV 2. Takrat so bili zasloni še svetli, zeleni, in ne temni; morda ima tudi to neko tajno vezo s standardom, pravzaprav ne vem, ali je bilo to pravilo ali smo nekako prelisičili sistem, vsekakor pa te nogometne šole ni moglo preseči deset let učenja angleščine v izobraževalnih ustanovah.

Ob spremljanju letošnjega eura se včasih vprašam, kako bo prvenstvo zaznamovalo generacije, rojene okoli leta 2015. Zbiranje sličic je bržčas še vedno v modi, Čehi ne igrajo več tako tekoče kot pred dvajsetimi leti, bodo pa na vrsto prišli drugi, morebiti celo naši, ki jim gre za zdaj kar dobro. Morda bodo mladci, ki se navdušujejo nad podvigi Šeška in druščine, tudi zato zrasli v bolj goreče športne patriote, kot sem sam, gotovo pa bodo morali poiskati priložnost za učenje tujih jezikov kje drugje. Morda je tako tudi prav: kdo smo mi, nostalgiki, da bi sodili?