Briga jih za Fefé

Priznana modna hiša Dolce & Gabbana je pred nekaj dnevi na tržišče poslala zanjo netipičen izdelek in trg se je nanj takoj navdušeno odzval. Še več, če je verjeti izjavi Stefana Gabbane, ki je z Domenicom Dolcejem soustanovitelj kultne znamke, so ob tem »vsi ponoreli«.

Italijanska mojstra visoke mode sta očitno odkrila novo tržno nišo, luksuzno ponudbo parfumov za pse. Za 99 evrov lahko lastniki, ki se v evropskem okolju bolj korektno imenujejo skrbniki, svoje kosmatince odišavijo s parfumom Fefé in se znebijo klasičnih živalskih vonjev. Vsi uporabniki Feféja bodo odslej dišali po sandalovini, mošusu in ylang ylangu, tropskem drevesu s slovenskim imenom dišeča kananga.

Lastniki so navdušeni, psi najbrž malo manj. Vsak, ki ima vsaj kakšno izkušnjo s pasjo druščino, namreč ve, da večini od njih diši vse kaj drugega kot mošus ali sandalovina. Tisto, kar je poleg salam in vsega, kar si na krožnik naložimo ljudje, zanje najbolj mamljivo, je daleč od vonjev, v katerih uživamo mi. Vse do danes so moje nosnice ohranile spomin na neznosen smrad, ko se je moj ljubi bradati škotski ovčar pred leti povaljal v ribi, ki je verjetno že več dni na obrežju čakala prav nanj. On je bil presrečen, jaz pa sem si želela le, da bi obstajali tudi pralni stroji za pse.

Na dišečo novico so se odzvali v britanski kraljevi družbi za preprečevanje krutega ravnanja z živalmi (RSPCA) in poudarili tisto, kar bi pričakovali, da vedo tudi pasji skrbniki. Da je voh za pse izjemno pomemben, saj z njegovo pomočjo dobijo ključne informacije o svetu, nanj se zanašajo pri komunikaciji z vsemi, ki jim prekrižajo pot, ljudmi, drugimi psi in drugimi živalmi. Zato ozaveščeni zaščitniki svetujejo, naj skrbniki ne uporabljajo močno dišečih izdelkov, kot so parfumi, saj so lahko živalim zelo neprijetni.

Predstava o tem, kaj človeškega je smiselno privoščiti našim ljubljenčkom, je vse bolj raznolika, meje pa vse bolj zabrisane. Ko sem se pred časom pogovarjala z veterinarkami s klinike za male živali pri veterinarski fakulteti v Ljubljani, so mi omenile, da smo za svoje živali pripravljeni narediti vse in še več. Za dolgotrajno zdravljenje svojega ljubljenčka skrbniki vzamejo celo kredit, da bi ga le lahko rešili. To povsem razumem, tudi moja družina je zadnje mesece v strahu čakala, kako se bo razpletlo zdravljenje naše prinašalke Popi. Zdaj že drema ob mojih nogah in vsi verjamemo, da je najhujše za njo in tudi za nami. Zaradi operacije so ji pobrili precej dlake in zdaj bolj kot na psičko spominja na ostarelega leva z ofucano grivo, a ta lepotni detajl je povsem nepomemben. Ne le da sem hvaležna veterinarjem za vse, kar so naredili, ob njenem odpustu me je prijetno presenetil tudi stavek, zapisan na koncu odpustnice. »Hvala, ker ste nam v oskrbo zaupali svojo Popi. Želimo ji hitro okrevanje.« In ko me je veterinarka poklicala, da me je seznanila z njenim stanjem, je prijateljica komentirala: »Pa saj se do psov obnašamo bolje kot do ljudi. Le kateri zdravnik te osebno pokliče, da ti sporoči diagnozo?«

Meja med nami in njimi je očitno res vse bolj zabrisana. To potrjuje tudi neobičajen dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v slovenskih gorah. Bohinjske gorske reševalce so obvestili, da je na Jezerskem Stogu psa pičila kača. Nemudoma so aktivirali helikoptersko ekipo za reševanje v gorah, ki je v pripravljenosti na Brniku, in odleteli po psičko. Ta je pomoč potrebovala takoj, klasično reševanje bi bilo zanjo prepozno. Reševalci so jo najprej prepeljali na heliport ljubljanskega kliničnega centra, od tam pa z reševalnim vozilom na veterinarsko kliniko v Ljubljani, kjer je prejela protistrup. Na družbenih omrežjih so se kar vrstile prijazne objave, v katerih so ljudje psički želeli hitro okrevanje, reševalcem pa čestitali za predanost in požrtvovalnost. Nenavadno, a nihče se ni vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi prav takrat nujni prevoz potreboval kakšen pripadnik človeške vrste.

Če bi verjela v reinkarnacijo, bi si zaželela, da bi bila v prihodnjem življenju pes. In da bi mi lastnik prizanesel s parfumom Fefé.