Bojana Knez: Mož je vedel, v kaj se spušča

S športno novinarko Bojano Knez smo se pogovarjali, tik preden je odpotovala na Švedsko, na evropsko prvenstvo, na katerem bo naša izbrana vrsta poskušala ponoviti zgodovinske uspehe in si priboriti vozovnico za Tokio.

Študirali ste angleščino in novinarstvo. Ste že od malega sanjali o športnem novinarstvu?

Ne, hotela sem postati učiteljica. Jeziki so mi vedno zelo dobro šli, nekaj časa sem delala tudi v jezikovni šoli in v poučevanju sem neizmerno uživala, potem pa sta prišla otroka in ni bilo več časa.

Novinarstvo sem študirala bolj za zraven, če mogoče kdaj ne bi hotela biti učiteljica. Potem sem se v drugem ali tretjem letniku fakultete udeležila avdicije športnega programa Televizije Slovenija in izbrali so me. Po pravici povedano je bilo športno novinarstvo edino, ki me je v novinarstvu zanimalo.
 

V nekem intervjuju ste na vprašanje, kateri je vaš najljubši šport, odgovorili: rokomet in pika. Kako to, kako dolgo že traja ta ljubezen?

Doma sem iz Krmelja, manjšega kraja na Dolenjskem, in edini šport, ki je tam živel, je bil rokomet. Vsi smo hodili na tekme, ki so potekale še zunaj, na zunan­jem igrišču. Igrala sem ga tudi sama, ampak pri meni sta bili želja in bojevitost veliki, talenta pa nobenega. (smeh) Iz mene tozadevno ni bilo nič, ljubezen pa je ostala. Hodili smo tudi na tekme lige prvakov v Celje …

Vaša služba je hkrati delo, hobi in verjetno tudi način življenja, z vsemi delovnimi vikendi vred.

Mislim, da drugače niti ne gre. Mogoče imam na mesec prost en vikend, največ dva. Predstavljajte si, da bi človek to počel, pa tega poklica ne bi imel rad.
 

Ste tudi mama in žena. Kako vam gre od rok usklajevanje vseh obveznosti?

Športna novinarka sem bila, še preden sem spoznala moža in dobila otroka. Mož je torej vedel, v kaj se spušča. (nasmešek) Tudi on je športni navdušenec in velikokrat sva šla skupaj na kakšne tekme, ne samo rokometne, tudi nogomet imam rada. S prihodom otrok logistika seveda postane malce bolj zahtevna, ampak vsi so rasli s tem in z mano.
 

Spremljali ste evropska in svetovna prvenstva, olimpijske igre, toda najbolj od vsega vam je menda ostalo v spominu domače evropsko prvenstvo v rokometu leta 2004, na katerem je Slovenija osvojila srebrno kolajno. Po čem je bilo posebno?

Posebno je bilo seveda že to, da je šlo za domače prvenstvo. Takrat nisem bila več ravno začetnica, to pa je bilo prvo prvenstvo, ki smo se ga v uredništvu lotili res na veliko. Prej smo v glavnem pripravljali samo prenose, takrat pa smo imeli prvič studio, goste … Ta studio sem tudi vodila in pri tem strašno uživala. Res se je čutilo to vzdušje, polne dvorane, navijanje, sploh ko se je začelo kazati, da bodo naši nekaj dosegli. Nepozabna izkušnja.
 

Pred nami so spet rokometno obarvani dnevi. Med 9. in 26. januarjem poteka evropsko prvenstvo na Švedskem, Norveškem in v Avstriji. Slovenija bo prvi del igrala v skupini F s Švedsko, Poljsko in Švico v Göteborgu. Kako kot odlična poznavalka rokometa ocenjujete naše možnosti?

Iz skupine bomo zagotovo prišli, res pa je, da imamo v njej ene od gostiteljev, Švede, kar je vedno nevarno. Računamo, da se bomo z njimi borili za prvo mesto v skupini, iz katere napredujeta dve ekipi. Nadaljevanje je zelo odvisno od tega, ali bomo iz skupine prišli kot zmagovalci z dvema točkama. Potem nam je odprto vse, tudi kolajna. Če gremo naprej kot drugi, brez točk, se križamo z zelo neugodnimi reprezentancami in bomo lovili mesta, ki vodijo v olimpijske kvalifikacije.
 

Menite, da lahko ponovimo zgodovinski uspeh iz Francije, bron s svetovnega prvenstva, ko smo na zadnji tekmi spektakularno premagali Hrvate?

Tudi takrat smo po tihem upali na dober dosežek. Ne nazadnje smo v žepu že imeli odličje z velikega tekmovanja, rokometni vrh pa je tako širok, da je mogoče vse. Na glas o kolajni sicer nihče ne razmišlja, saj po tisti, osvojeni leta 2017, stvari stagnirajo oziroma so šle celo nekoliko navzdol. So pa naši fantje v najboljših letih, imamo novega selektorja Vranješa, ki si je zelo želel Vida Kavtičnika, in ta je zraven.
 

Zraven bo seveda tudi ekipa RTV Slovenija. Kakšen program pripravljate in kakšna bo vaša vloga?

Delamo studio, za katerega sicer težko obljubim, da bo revolucionaren. To se že dolgo dela po vsem svetu in toplo vodo je težko odkriti. Imamo nekaj novih, svežih rubrik, ki bodo, upam, zanimive za gledalce in bodo osvetlile dogajanje iz novega zornega kota.

Jaz pripravljam studio z našim strokovnim reporterjem, ki ga bomo obogatili z dodatnimi igralci, ki jih s sabo pelje naša reprezentanca, poskušali pa bomo pokazati tudi kakšne zanimivosti. Pred tekmo bomo pripravili kakšnih deset minut uvoda, oglasili se bomo med polčasom in po tekmi naredili analizo.


 

Kako težko je med samim prvenstvom priti do igralcev?

Za vse reprezentance so določeni termini, v katerih morajo biti na voljo. Časa za novinarje seveda ni neomejeno in ne moreš posneti daljšega intervjuja. Imajo novinarske konference, ki se jih pri nekaterih državah udeleži celotna reprezentanca. Nemci denimo pripravijo naprej tiskovno konferenco s selektorjem in nekaj igralci, potem pa spustijo novinarje med vse igralce.

Potem se sprehajaš med njimi in zbiraš izjave, ki jih potrebuješ. Naša reprezentanca ima praviloma srečanje z novinarji, ki se ga udeležijo selektor in še dva igralca, enkrat na dan. Če imamo novinarji kakšne posebne želje, pa se da načeloma dogovoriti tudi to.
 

Dan pred odhodom ne veste, za koliko časa greste na Švedsko.

Res je, lahko gremo za teden dni, lahko se vrnemo po dveh, morda pa ostanemo vse do konca. Prvi teden smo v Göteborgu, nato nas čaka Malmö, če bomo šli v zaključne boje, pa se bomo preselili še v Stockholm.
 

Je novinar lahko navijač ali je to moteče?

Če gre navijaštvo v neke skrajnosti, utegne biti moteče, sploh če gre za tekmo med dvema slovenskima kluboma. Ko gre za reprezentanco, si lahko dovoliš malce več. Če se borijo za odličje in pokažeš navdušenje, pa ti tega ne bo nihče zameril.
 

Kaj kot ženska in novinarka menite o dejstvu, da so recimo plače vrhunskih nogometašev nepredstavljivo višje od plač nogometašic? In da je tako v tako rekoč vseh športih.

To je vse marketing in posledica tega, kako se prodaja ženski in kako moški nogomet.
 

Mislite, da bomo kdaj na istem?

Smo v družbi na istem?

Tudi to je res. Ste športni tip človeka tudi zasebno?

Nekajkrat na teden nujno. Rada imam organizirano vadbo, ker mi ustreza, da me med treningom priganjajo tako vaditeljica kot udeleženke. Vem, da so nekateri zaljubljeni v tek, meni pa je dolgočasen. Rada grem v hrib, in če mi ne uspe iti na vadbo, se odpravim na Golovec. Navzdol tečem, ker je hoja prepočasna.


 

Vaši konci tedna so, pravite, pogosto delovni. Kaj pa tisti, ki niso? Greste kam v naravo ali raje ostajate na kavču?

Kadar smo prosti, gremo čez vikend najraje k mojim staršem. Hčerki zelo radi hodita na obisk in sta zelo veseli, ko vidita dedka in babico. Poleti, ko smo več prosti, veliko časa preživimo na morju, lepo vreme pa izkoristimo tudi za izlet v hribe, kar imata radi tudi »tamali«. Ne delamo ne vem kakšnih tur, bolj krajše stvari. Sem ter tja gremo tudi smučat, čeprav nam letos vreme s snegom ni ravno naklonjeno.
 

Kaj pa potovanja, jih imate dovolj že v službenem času ali si jih radi privoščite?

Z veseljem kam gremo, enkrat na leto pa si z možem privoščiva podaljšan vikend in otroka zaupava starim staršem. Takrat zraven skombinirava še kakšno tekmo, tako da ne pozabim čisto na službo. (smeh)