Bilo je nekoč na Štajerskem

Zaradi majhnosti, da ne rečem butičnosti, Slovenije se, tudi če se preseliš iz rodnega kraja, ne odseliš prav daleč, razen če se preseliš v tujino. Če ostaneš v Sloveniji, si skoraj zagotovo oddaljen od rodnega kraja manj, kot je največja še sprejemljiva oddaljenost za vikend izlet. In če imaš tam družino in prijatelje, to pomeni, da si v rodnem kraju kar pogosto.

Tudi sam sem v rodnem kraju kar pogosto, vseeno pa se mi zgodbe, ki gredo zelo na živce tistim, ki so tam ves čas, pogosto zdijo precej zabavne. Na primer o povezovalni cesti od avtoceste do velike tovarne, gospodarskega srca mesta in širšega območja. Zgradili so jo za drag denar, približno štiri milijone in pol. Vlačilci naj zaradi nove pridobitve ne bi več vozili po centru mesta. Naj ne bi, če ne bi bila zahodna obvoznica, kakor so jo poimenovali, preozka. Na njej se menda ne moreta srečati dva avtobusa in tudi ne dva vlačilca, teh pa gre od avtoceste do tovarne več kot sto na dan. Zato šoferji bodisi tvegajo, da bodo obtičali na novi cesti, bodisi še vedno vozijo skozi center mesta, s tipično ozkimi, da ne rečem srednjeveško zarisanimi ulicami.

Vsaj ena zgodba pa se mi ne zdi tako zabavna. V mestu je bila v času, ko sem bil šoloobvezen, se pravi še v jugoslovanskih časih, ena osnovna šola. Bila je velika, menda ena največjih v Sloveniji, na njej nas je bilo, če se ne motim, kakšnih 1200 ali 1300. A kot marsikaj v Jugoslaviji ni bila dovolj velika, zato je pouk za tretje in četrte razrede potekal v tako imenovani stari šoli na drugem koncu mesta. Šlo je za takrat še ne sto let staro stavbo, šolo pred gradnjo nove v zgodnjih 60. letih. Ko je z uvedbo devetletke število otrok kljub dozidavam in predelavam »nove« šole, na primer garderob v učilnice, dokončno preraslo kapacitete, so morali zgraditi še eno. Prva ima ime po slavni partizanski enoti z bližnjega Pohorja, kar je glede na dejstvo, da so v mestu na oblasti ves čas tisti drugi, vsaj presenetljivo. Nova, torej dejansko druga nova šola, je dobila izjemno izvirno ime, 2. osnovna šola.

Stara šola, v katero so otroci prej hodili v tretje in četrte razrede, je od takrat propadala. Pred nekaj leti so se na občini odločili, da je to škoda, prodali so neka zemljišča v obrtni coni in staro šolo za poldrugi milijon ali nekaj več obnovili. V teh prostorih so naselili nekatere državne službe, za katere je občinska stavba pretesna, z upravno enoto na čelu.

Oni dan sem bil v rodnem kraju med tednom in utrnila se mi je, kakor se mi je zdelo, odlična zamisel, da grem pogledat, kako je »stara šola« videti zdaj, dve leti po obnovi. Na zunaj je videti super, bolje kot takrat, ko smo vanjo hodili kot mulci, tudi mali park med njo in stavbo občine je ostal prijeten. Ko sem vratarju v »stari šoli« razložil, da sem tja hodil v tretji in četrti razred, me je brez težav spustil noter.

In potem ... Namesto stopnic iz kamnitih blokov, ki so jih v stoletju in več zdrajsale otroške noge, niso naredili novih iz kamna, ampak iz keramičnih ploščic. O stari kovani ograji ni ne duha ne sluha, tam je samo neko modernistično držalo iz inoksa in svetlega lesa. Odprto stopnišče so zagradili s knauf ploščami. Ko sem hodil po nadstropjih, so me namesto patine stoletja in več stare imenitne stavbe čakala moderni, brezdušni hodniki in prav taka vrata. Z dolgim ksihtom sem se po petih minutah iz modernističnega hladu odvlekel ven. Na srečo je bil topel jesenski dan.

Očitno je nekatere stvari res bolje pustiti pri miru in se jih spominjati takšnih, kot so bile.