Bi čas sploh obstajal brez nas?

Aleksandrija je mesto, ki sem ga spoznala prej, kot sem spoznala katerokoli drugo veliko mesto. Kot deklica, ki je obsedeno prebirala knjigo o neki ptolemajski kraljici, ki je ni razumela. Je pa lahko v svoji domišljiji videla bleščečo kanopsko cesto z branjevci, prodajalci leče, rožnate flaminge in črno-bele ibise, orjaški svetilnik na otoku Faros, templje in monumentalne kipe ptolemajskih vladaric in vladarjev, ki so obiskovalca pozdravljali pri vhodu v pristanišče.

Mesto, ki ga je ustanovil Aleksander Veliki, ker naj bi se mu po legendi v sanjah prikazal Homer in mu rekel, naj iz ribiške vasice Rakotis ustanovi najbolj veličastno mesto z njegovim imenom. Aleksandrija je bila takrat, ko ji je vladala dinastija Ptolemajev, ki jo je začel Aleksandrov general Ptolemaj I. Soter, središče antičnega sveta, v katerem so v sožitju sobivali Grki, Judje, Egipčani in številni drugi pripadniki različnih ljudstev in ras, ki so prišli v ta helenistični Babilon, talilni lonec antičnega sveta.

In zdaj se sprehajam po tem mestu in vem, da je tisto, kar je bilo nekoč tam, potopljeno v Aleksandrijskem zalivu. Podvodni arheologi in potapljači prinašajo na plan nove in nove artefakte, ki jih lahko gladke, zlizane od morske vode, občudujem v grško-rimskem muzeju.

Hodim po hrupnih prometnih ulicah in hkrati z mestom, ki je divje, živo, čudno, gledam tudi Aleksandrijo iz drugih časov. In potem se vprašam, kaj je narobe z mano. Kaj pomeni živeti v trenutku, če hkrati živim v številnih drugih preteklih trenutkih, mar to pomeni, da ne znam biti samo »zdaj«?

»Čas ni to, kar se zdi; ne teče zgolj v eno smer in prihodnost obstaja sočasno s preteklostjo,« je rekel Albert Einstein in seveda ga ne morem razumeti. Me pa potolaži. Tako kot me potolaži stavek fizika Johna Wheelerja, ki je rekel, da je čas tisto, kar smo si zamislili, da bi preprečili, da bi se vse zgodilo naenkrat. Stavek, ki sem ga že prevečkrat citirala, tudi zato, da bi doumela, kaj pravzaprav pomeni.

Nekih stvari ni mogoče doumeti racionalno. Lahko jih samo začutiš. In zato lahko zgolj čutim, kaj je mislil Einstein, ko je rekel, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo le trdovratna iluzija. In potem se vprašam: bi čas sploh obstajal brez nas? Bi obstajal brez mene? Brez urednice Nedela, ki čaka na to kolumno, ki je ne morem dokončati, ker bi jo najraje raztegnila v neskončnost?

Morda ne gre samo za pobeg v literaturo, zgodovino, filme. Ne, morda s tem, ko se potapljam v druge čase, kot v romanu Vojna in mir ali Aleksandrijskem kvartetu, ali ne nazadnje v življenje zadnje egiptovske kraljice, ki je odšla tik pred rojstvom Jezusa, iščem nekaj, kar mi šepeta nekaj pomembnega – zame, za ta trenutek zdaj. In ko z mladimi raziskovalci s Filozofske fakultete skupaj s profesorjem antične filozofije dr. Janom Ciglenečkim sedimo za okroglo mizo terase hotela in je polna luna, se prepletajo zgodbe o zgodnjem krščanstvu, o Hipatiji, o islamski filozofiji, pomešane s hibridnimi božanstvi Aleksandrije iz drugega časa ...

Takrat dojamem, da je tudi čas v resnici nekakšen hibrid, ki smo si ga izmislili zato, ker bi bilo za naš um preveč nemogoče dojeti, da je vse, kar je bilo, že ves čas tukaj, in da je tukaj, v tem trenutku, tudi vse, kar bo.