Bepop mamice so nazaj

Bil je lanski september, poslušam dekleta zgod­njih srednjih let, ko je nekomu na misel padlo, da bi spet vkup prišle. Ana Praznik, Tinkara Fortuna, Alenka Husič. Skoraj dve desetletji poprej s Simonom Megličem in kratek čas Nejcem Erazmom članice Bepopa, glasbene zasedbe, ki je za domačijske razmere povzročila redko močan pretres.

Bepop je bila prva slovenska skupina, ki je bila izbrana v licenčnem resničnostnem šovu Popstars na Pop TV. Nekateri ste bili prestari, da bi jih tedaj poslušali, drugi premladi, oni ravno pravšnji pa gotovo veste, za kaj gre. In je šlo.



V zadnjih dveh letih se je menda pokazalo, da ta čas po klubih najbolj vleče muzika iz prvega desetletja tega stoletja, če ne tisočletja. In to je bilo tedaj, ko so bili najmočnejši bepopovci. Dekleta govorijo izmenjaje, nikakor druga čez drugo, torej, njihova leta so bila med 2002 in 2005.

Sedanjost: na žurih Tutti Frutti v ljubljanskem Klubu Cirkus sem ter tja nastopi kdo iz naftalina. In leta 2017 so kot gost(je) presenečenja prišle tri gracije s Simonom, bila sta dva nastopa, po Cirkusu, kjer je bil čisti cirkus, še v Cvetličarni. Več kot zaznavno, da (še vedno) vžgejo. Da bi se dalo zadevo obuditi. Simon se je nadaljnjemu nastopanju na odru upiral, dekleta ga niso v nič silila.

Rojevanje

Tam okoli 2005 niso razpadli, niso šli narazen, Tinkara je že dlje časa »spraševala, ali lahko zanosim, ker sem bolj po planih«, nastopala je do osmega meseca nosečnosti, potem pa je znana zgodba, da »smo kar rojevale pa rojevale«. Za morebitno prihodnost dekliških glasbenih skupin pri nas ni treba trepetati, Tinkara ima tri, Alenka dve, Ana eno deklico. Matere imajo, po naključnem vrstnem redu, 39, 37 in 36 let. Ena od njih za las.

Nastop po več kot desetih letih je »bil finta, bila je tudi trema, drugačna kot nekoč«, a niso razmišljale o realnem povratku. V vmesnih letih so počele toliko različnih stvari, da jih spomini na leta evforije niso begali. Tinkara se zdaj espejevsko ukvarja z marketingom, predava, izdala je otroško knjigo.



Ana je radijska moderatorka in teve voditeljica, saj vemo, oddaja Delovna akcija in to, »imam pa neki svoj dobrodelni projekt, linijo šolskih zvezkov«. Izkupiček gre otrokom iz socialno šibkejših družin. Alenka je zaposlena v poslovnem turizmu, »sem pa dobrih deset let aktivna s člani skupine Sopranos«.

Še o Simonu, prvič, ko je šel na popstarsko avdicijo, na katero so ga drugi prijavili, ni bil sprejet, je rekel, da njega ne bo nihče »jebal«, je šel še enkrat in uspel. A leta 2017 je bila zanj to predaljna preteklost. »Ampak je razlika, do nas punc so imeli tedaj večje spoštovanje, fante, ki nastopajo v najstniški skupini, za otroke, bla, bla bla, pa vrstniki zafrkavajo«.

Tudi zaradi tega mu ni več za takšno izpostavljan­je. Punce so pa čutile »ful enerdži, bi, ne bi, čakale Simona ...«. Ni pa imel nič proti, če gredo naprej same, nasprotno, ful jih podpira.

V spomin na dobre stare čase so lani septembra načrtovali deset špilov v kak­šnem letu, »pa da vidimo. Že do novega leta jih je bilo petnajst, klubski, živi, novo leto ... Zelo različne publike, vedno noro vzdušje.«



Kako je mogoče, da ta muzika živi z generacijami, ki s Popstars nimajo zveze? »Originalna publika so tisti, ki so Popstars doživeli, potem imaš generacijo med 18. in 25. letom, ki posluša muziko '90s & 00s', to je žanr, tematski večer.« Bepopovska muzika zelo živi med otroki, kar pomeni, da v Sloveniji otroške muzike ni prav veliko.

Fajn časi

Ker se staremu dedcu ne spodobi bul­jiti v petnajst let mlajše dekline nižje od brade, nisem mogel razbrati črkovja na njihovih – no, majicah. Potem mi razložijo, da imajo napisano Daj se nasmej, in to je dočrkovni naslov njihove nove pesmi. Komu bodo zdaj pele? »Čar benda Bepop je, da pašemo vsepovsod, a vsepovsod nočemo biti. Na veselicah nas ni. Smo v klubih, dis­kotekah, nočnih klubih, na koncert­nih prizoriščih.«

Njihovi tedanji »die hard feni, stari petnajst let, so zdaj 30 plus, ta muzika pa jih vrne v obdobje, ko so se imeli fajn«. Skladba Daj se nasmej jim je pisana na kožo, »ljudje nam sledijo, ker poosebljamo pozitivo, ne jam­ramo«. Bistvo tedanje fascinacije nad njimi pa pripisujejo dejstvu, da so bili prvi takšen bend pri nas.

Skupaj vrženi z vseh vetrov, popolnoma ujemajoči se, »še danes je med nami posebna vez«. Takim skupinam se je vedno govorilo instantne, a njihova to ni bila. »Mi energije med seboj ne gojimo, jo proizvajamo.«

Pesem je zunaj, videospot tudi, v celoti je avtor Žan Serčič, v šestih dneh se je nabralo sto tisoč ogledov. Veliko se jih spomni po treh pesmih, a za oziroma pred najnovejšo imajo Bepop 39 svojih komadov, tri albume plus božičnega. Dolgoročno pa bi si želele posneti novo ploščo.

Kaj bodo možje rekli, da se je ženičkam po petnajstih letih spet odpeljalo? Bojda je znano, da so alfa samice. »Nič jih nismo vprašale, obvestile smo jih, da se vračamo. Nas pa podpirajo.«

Glasbeni svet se je v teh letih popolnoma spremenil, težko je reči, ali na boljše, na slabše ... Takrat ni bilo youtuba, internet je bil v povojih, bili so plakati, cedeji, revije, podpisovanje plošč, radio. Zdaj sta naša primarna medija facebook in instagram.«
Tudi biznis se je drugače vrtel, nekoč so tempo diktirale založbe, zdaj bistveno bolj družbena omrežja, hkrati pa so bolj samostojni glasbeniki. »Pa kot da bi bilo zadnjih petnajst let obdobje, ko Slovenija ni imela pop muzike.«

Če bi se njihov fenomen zgodil v Nemčiji, bi bile preskrbljene za vse življenje. Tinkara poudari, kako na vse gleda drugače, pozitivno, »bili smo izbrani, za nami sta bila Pop TV in založba Menart, mašinerija, nič nismo investirali«. A za tedanje čase je bilo denarja za študentke čisto dovolj. Ni se dalo bajte zgraditi, nov avto kupiti pač. Bili so zadnji produkt slovenske pop industrije na taki ravni.



Pojavili so se junija leta 2002, septembra je v prometni nesreči z motorjem umrl njihov član Nejc Erazem z Mirne na Dolenjskem. Tedaj so imeli dve pesmi. Nejčeva smrt je odmevala po vsej državi, med vsemi generacijami.

Zgodba Bepop je po eni strani sestavljena iz res izjemne evforije, turneja Popstars, smrt mladeniča, spraševanje, kako oziroma ali sploh naprej, in celotna turneja je bila na neki način žalovanje za prijateljem. Bili so na nastopih komadi, ki »smo jih komaj zgurali«. Zaradi čustev.

In še to, poslušam, »ogromno ljudi ve, kje so bili v trenutku, ko so zvedeli, da je Nejc umrl«. Morali bi iti na nastop v Kranjsko Goro, so ga čakali, je šel še en krog z motorjem. Zadnji krog.

Bepopovke in igranje inštrumentov? Ena se je naučila šest akordov ukulele, druga se bo do Abrahama naučila igrati klavir, tretja pa si v otro­štvu ni upala staršem reči, da bi kaj igrala.

Voljo za novo zgodbo imajo, kaj pa čas, zaposlene matere? »To je stvar prioritet.« In prioritete so jasne: Daj se nasmej.