6161 sekund

Novega premiera Roberta Goloba seveda ne poznam dobro. Ker sem se z njim konec januarja za intervju pogovarjal 6161 sekund – toliko traja posnetek, skupaj s, kakor se temu reče, off the record pogovorom pred intervjujem in po njem sva se pogovarjala dobri dve uri –, pa imam o njem vsaj grobo sliko.

Golob je bil slaba dva meseca pred državnozborskimi volitvami programsko precej splošen. Opazno raje kot o svojih političnih pogledih je govoril o tem, kako je vodil Gen-I; navsezadnje sva se, čeprav je bil že pred izhodom iz podjetja in pred vhodom v državno politiko, pogovarjala kar v njihovih prostorih v Novi Gorici.

Programska skromnost njegovega Gibanja Svoboda se je pokazala tudi v koalicijski pogodbi. Redkokdo je spregledal, da je v njej zelo močan levičarski pečat Golobovih partnerjev Socialnih demokratov in morda še bolj Levice. Pri tem je seveda treba pripomniti, da ne gre za nikakršno neosocialistično ali celo skrajno levičarsko programsko zasnovo nove vlade. V bistvu gre za zelo klasično socialdemokratsko usmeritev iz desetletij med drugo svetovno vojno in poznimi 70. leti prejšnjega stoletja, ki jo zaradi časovne oddaljenosti in predvsem zato, ker Slovenija kot del enopartijske Jugoslavije klasične socialne demokracije ni imela, pri nas le malokdo pozna.

To se mi samo po sebi sploh ne zdi problematično. Klasične socialdemokratske ideje so v Evropi še prej kot v Sloveniji, ko je tukajšnje socialdemokrate vodil Borut Pahor, odplavale z leve proti sredini. To je povzročilo krah teh strank in šele zdaj, predvsem z njihovim uspehom v najpomembnejši evropski državi Nemčiji, se zdi, da se politična klima spet spreminja vsaj nekoliko njim v prid.

»Če ocenjujemo to, kakšno vlogo države pričakuje, je slovensko volilno telo levo usmerjeno. Ljudje pričakujejo, da država ustvari razmere za znosno preživetje vseh. V jedru razumevanja države je njena socialna vloga. Prevladuje mnenje, da mora država poskrbeti za delovanje zdravstva, šolstva, sociale, kulture in za odpiranje možnosti za gospodarsko delovanje. Država mora skrbeti, da ni prevelikih razlik v družbi. Te niso del Slovenčevega vrednost­nega sveta,« je pred leti, na podlagi več desetletij raziskav javnega mnenja, v intervjuju za Nedelo politično usmeritev povprečnega Slovenca opisal oče raziskovanja javnega mnenja pri nas profesor Niko Toš.

To je pomembno za Goloba, ker mu jasno kaže, kakšen je njegov povprečni volivec. Dobil je nekaj manj kot četrtino glasov vseh volilnih upravičencev, kar je ob sedemdesetinski udeležbi pomenilo dobrih 34 odstotkov oddanih glasov in je pri le petih strankah, ki so prestopile štiriodstotni volilni prag, rekordnih, brez korenite spremembe volilnega sistema najbrž za kogarkoli zelo težko ponovljivih 41 poslanskih mandatov.

Njegov povprečni volivec, povprečen od 410.769, kolikor jih je glasovalo za Svobodo, je levo usmerjen. Ni liberalen. Nasploh se v Sloveniji politična liberalnost, povezana predvsem s podporo skozi stoletja priborjenim – ne podarjenim – svoboščinam, pogosto zamenjuje z gospodarsko liberalnostjo. Se pravi s tem, da vse na tem svetu, posebno pa gospodarstvo, prosto po očetu kapitalizma, škotskem ekonomistu in filozofu iz 18. stoletja Adamu Smithu, ureja nevidna roka trga. Da je nekdo politično liberalen, še zdaleč ne pomeni, da podpira tudi ekonomsko liberalnost. Povprečen slovenski volivec, ki je pravzaprav volivka, podpira liberalne politične vrednote, vendar hkrati podpira enakost v premoženjskem smislu, za katero je gospodarskemu liberalizmu bolj malo mar.

Seveda zdaj Golobu sirene gospodarskega liberalizma, ki so ga pred volitvami in neposredno po njih vabile h koaliciji z najbolj gospodarsko liberalno – danes se temu reče neoliberalno – med tukajšnjimi strankami, Novo Slovenijo, pojejo o tem, naj pusti gospodarstvo pri miru. Naj pusti, da bo nevidna roka trga, za katero Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz pravi, da je nevidna zato, ker je enostavno ni, popeljala cene v višave, tja, kjer jih ima gospodarstvo najraje. Če jim bo Golob sledil, če je oziroma bo pozabil, kakšen je njegov povprečni volivec, bo z njim politično konec, še preden bo dobro začel. Če ne verjamete, vprašajte Mira Cerarja.