Za velikimi projekti so vedno prodorni posamezniki

Ljubljani v tem stoletju še vedno dajejo značilno obeležje trije objekti: grad, Cankarjev dom in UKC, univerzitetni klinični center. Z obnovo gradu se je ukvarjalo mesto Ljubljana več desetletij, s kulturo in z zdravjem pa izvršni svet in velika skupina entuziastov, ki so vedeli, kaj Slovenija nujno potrebuje.

Najbolj razvpita, najbolj bogata republika nekdanje SFRJ ni imela sredstev, da bi si privoščila kakšne megalomanske projekte, ne v kulturi in ne v zdravstvu. Vse, kar smo imeli, je bilo še iz nekdanje avstrijske monarhije – z vladno palačo vred. In vse je bilo nenadoma na mizi, dozorelo, s projekti vred. Neverjetna agilnost politika, ki je poznal do potankosti državne, republiške finance, predvsem pa je bil sposoben za sporazumevanje in iskanje finančnih sredstev, kar je vodilo do realizacije: finančno, arhitekturno, tudi tehnološko zahtevnih naložb. Da, tako eno kot drugo je prevzel v svoje roke gospod Janez Zemljarič, ki ga je javnost kmalu poznala kot Giovannija della Terro. Iz začetnega, mogoče rahlo ironičnega prevoda njegovega imena in priimka je vzdevek v strokovnih in politični srenji dobil prizvok velikega spoštovanja.

V središču Ljubljane zaključujeta velik trg z ene strani dve monumentalni stolpnici, na drugi pa poslopje parlamenta. Zraven stolpnic je osrednji slovenski kulturni dom, poimenovan po našem največjem književniku, Cankarjev dom. Na hrbtni strani tega osrednjega kompleksa je poslopje, ki so ga zgradili še ljubljanski Nemci in je po letu 1918 postalo slovensko dramsko gledališče, ki ga sedanji ljubitelji »goveje kulture« puščajo propadati, pa bi ga lahko obnovili samo z delom sredstev, ki ga namenjajo za udeležbe na bojiščih v vzhodni Evropi.

Po končani drugi svetovni vojni je Ljubljana imela stare bolnišnične paviljone (deželne bolnišnice), nekaj sanatorijev in manjših specializiranih bolnišnic. Skratka, zdravstvena dejavnost je bila slaba in nujna prenove. Spet ni bilo denarja in se je »štukalo« po paviljonih, po raznih obnovah. Poleg tega je medicinska fakulteta potrebovala prostore za osnovno dejavnost. Načrti za novo osrednjo zdravstveno ustanovo so bili v glavah. Nastopil je spet kot »deus ex machina« g. Janez Zemljarič z veliko skupino entuziastov in novi center je bil zgrajen. Tudi dopolnjevali so ga, pač po skromnih možnostih.

Ampak – bistvo Cankarjevega doma in UKC so ljudje, ki tam opravljajo svoje delo. Neverjetni so, skrbijo za slovensko kulturo in za zdravje prebivalstva. Ko te pripeljejo z rešilnim avtomobilom, takoj stečejo zdravstveni postopki. V rahlo izčrpani ustanovi delajo ljudje, vsak z velikim srcem. Kakšno kulturno bogastvo, kakšna požrtvovalnost za bolnike!

Na drugi stani pa ne smemo pozabiti na umazane gonje, ki so jih uprizarjali pripadniki politične stranke proti gospodu Zemljariču, še manj pa na zlorabo policijskih enot, ki so zatirale mirne proteste državljanov z vodnim topom, plinom in kazenskimi sankcijami. Vse to na osrednjih trgih glavnega mesta v letu 2021. Pa še sram jih ni. Bahajo se z osamosvojitvijo, ki ni njihova, betonske protitankovske prizme pa postajajo simbol njihove omike.