Česa smo se naučili iz epidemije covida-19?

V času velikih naravnih nesreč in biološke vojne, kar je nedavna pandemija covida-19 pravzaprav bila, se pokaže pravi značaj človeka. Tudi v času kuge in drugih hudih nalezljivih boleznih so verjetno mnogi nasprotovali ukrepom, ki so pač za obvladovanje nalezljivih bolezni bistveni. Tu ni »glihanja« in bližnjic. Tudi skeptiki verjetno verjamejo, da je temelj medicine preventiva v najširšem pomenu besede, kar še posebno velja za nalezljive bolezni, od karantene do vseh mogočih zaščitnih ukrepov in sredstev, od obraznih mask do skafandrov, pa tudi če so ljudje videti kot astronavti. Ni bolj ali manj »butastih« ukrepov, so samo manj in bolj učinkoviti. Med bolj učinkovitimi je vsekakor preprečevanje množičnih zbiranj zlasti v zaprtih prostorih.

Če se nekateri ukrepi zdijo še tako »butasti«, vsak ukrep, s katerim omejujemo ali preprečimo stike med bolnimi in zdravimi, pripomore k omejevanju širjenja okužb in obvladovanju epidemije. Kdor gleda posnetke iz Kitajske, je morda opazil, da so med obiskom ameriškega zunanjega ministra, vsi razen obeh zunanjih ministrov, nosili obrazno masko. Mar so Kitajci bolj »butasti« od nas? Kdor je bral knjigo Življenje v sivi coni, si najbrž težko predstavlja, kako je ure in ure delati v takih razmerah, ko so že človekove temeljne potrebe otežene. Verjamem, da nikomur ni bilo lahko, če se mu je omejevala svoboda gibanja ali so veljali drugi omejevalni ukrepi.

Zakaj morajo biti cepljeni tisti, ki potujejo v endemična območja rumene mrzlice, in če potujejo tja, kjer je endemična malarija, vzamejo s seboj antimalarike in jih tudi preventivno jemljejo, če so pametni. Druga možnost pa je, da tvegajo in se zanesejo na svoj imunski sistem – in kar bo, pa bo. Kot zdravnik pač ne moreš sprejeti logike, da se zanašaš samo na svoj imunski sistem. Tako gledanje je nestrokovno in škodljivo, ker ima velik vpliv na tiste, ki verjamejo v teorije zarote in so proti preventivnim ukrepom, ki jih je, kolikor je bilo le mogoče, upošteval ves svet.

Za vse nalezljive bolezni velja, da ne zbolijo vsi, ki so okuženi, in ne zbolijo vsi z enako klinično sliko. Tudi o boleznih, o katerih mislimo, da že veliko vemo, nas vedno znova in znova preseneča, kako neka ozdravljiva bolezen pri nekaterih ljudeh lahko poteka s težko klinično sliko in bolnik lahko tudi umre. Nekateri tako radi opletajo, češ da imamo ljudje pač različno odziven imunski sistem. To je najbrž res, ni pa načina, kako ugotoviti, kakšen je imunski sistem posameznika. Nekaj lahko samo posredno sklepamo na podlagi statistik in izkušenj, zanesljivih objektivnih meril pa ni. Tako so, denimo, bolniki z znižanim številom belih krvničk (levkocitov) bolj dovzetni za težak potek bakterijskih okužb. Ali drug primer: kdor misli, da lahko vnaprej napove izhod neke bolezni, je bodisi diletant bodisi naivnež.

Podobno kot velja za nalezljive bolezni, velja tudi za mnoge vrste raka. Ni načina ali testa, kako ugotoviti, zakaj nekdo zboli za rakom, nekdo pa ne. So neke dedne predispozicije, denimo za raka na dojki, a ne vemo, če niso še kakšni drugi dejavniki. Za primer pa vzemimo kadilce. Nekateri kadijo več desetletij in nikoli ne zbolijo za rakom na pljučih, nekateri pa ne kadijo, a zbolijo. Za isto vrsto raka nekdo zboli tako, da ga rak hitro premaga v zelo kratkem času, drugim pa se uspe povsem pozdraviti. In zopet smo pri imunskem sistemu, za katerega ne vemo, kakšnega ima posamezen bolnik in kako se pri neki bolezni odzove.

Tudi prebolela okužba ali cepljenje ni zanesljiv razlog, da dvomimo o možnosti ponovne bolezni z istim ali podobnim povzročiteljem, ker vsak, ki ima le malo znanja o bakteriologiji in virologiji, ve (ali bi vsaj moral vedeti), da ti povzročitelji bolezni pogosto mutirajo ali postanejo rezistentni na določene antibiotike, kar seveda velja za bakterije. Protivirusna zdravila pa pravzaprav niso zdravila, ampak virustatiki, ki samo zavirajo razmnoževanje virusov.

Kako nestrokovno je poenostavljanje, da so tisti, ki so preboleli covid-19, preživeli samo (!) zaradi njihovega dobrega imunskega sistema! Če bi bil izhod zdravljenja odvisen le od imunskega odziva posameznega bolnika, potem teh bolnikov sploh ne bi bilo treba hospitalizirati. Trdim, da je hospitalno zdravljenje rešilo mnoga življenja s pomočjo zdravljenja s kisikom, umetnega predihavanja, s pomočjo zunajtelesnega obtoka in oksigenacije krvi zunaj telesa, uporabe zdravil za zmanjšanje vnetja (glukokortikoidov) in še mnogih drugih podpornih postopkov zdravljenja, od fizioterapije do rehabilitacije. Naj samo še spomnim, da so v Sloveniji posamezni bolniki s covidom-19 že potrebovali transplantacijo pljuč kot zadnjo možnost preživetja.

Po dobrih treh letih že kar nekaj več vemo o tej novi bolezni. Avtor teh vrstic, ki je v svoji praksi že obravnaval podobne bolnike, je že 4. aprila 2020 v pismih v Sobotni prilogi zapisal: »Mnogi bolniki, ki bodo preživeli akutno okvaro pljuč, bodo potrebovali dodatno verjetno doživljenjsko medicinsko oskrbo, ker bodo imeli bolj ali manj hude trajne okvare pljuč.« In s takimi bolniki se v naših ambulantah že srečujemo.