Vsaka država se briga samo zase

Ko človek spremlja različne medije, lahko z malo inteligence in pameti spozna, da svet nima skupnega imenovalca in da se vsaka država briga samo za svoje interese, kar se kaže predvsem v tem, koliko bo katera iztržila od Evropske unije in velesil. To velja za velike in majhne države.

V medijih je največ govora o Kitajski kot o novi svetovni velesili, v zadnjem času tudi o Indiji, o ZDA, o samostojni Angliji in morda še o Rusiji. Skoraj vse druge države so drobiž v interesih omenjenih držav, celo Francija in Nemčija razen v besedah ne predstavljata držav, ki bi Evropo lahko dostojno, vztrajno in učinkovito zastopale v svetovnem merilu.

Merklova ni več nekdanja prva dama Evrope, francoski predsednik veliko govori na javni sceni in podobno kot doma tudi v tujini nima posebnega vpliva.

Merklovi je spodrsnilo pri kadrovanju svoje strankarske naslednice in pri krepitvi dolgoročnega in konkretnega sodelovanja Nemčije in EU z ZDA, ki ji je za Evropo malo mar. Zanima jo predvsem Kitajska in iz prestižnih političnih razlogov Severna Koreja. OZN je domnevna svetovna sila, o kateri se malo govori in piše, tudi zaradi nebogljenega generalnega sekretarja. Ne pomnim, da bi generalni sekretar OZN na svetovnih srečanjih s svojo besedo kakorkoli odločilno vplival na izboljšanje svetovnih razmer. Še dobro, da ima v svojem okrilju specializirane organizacije, ki vsaka po svoje vsaj delno pomagajo obubožanemu svetovnemu prebivalstvu, zlasti v Afriki.

Svetovni politiki mnogo potujejo s konference na konferenco, kjer se znova in znova brezplodno pogovarjajo, a malo dogovorijo. Lahko smo prebrali, da nova predsednica evropske komisije veliko govori, a malo stori, in celo Hrvaško zaradi desnih strankarskih interesov do onemoglosti poveličuje in kuje v nebesa, čeprav bi morala biti do vseh članic enako povezovalna in zahtevna.

EU ima različne sklade. Zlasti manjše države pričakujejo od nje predvsem finančno pomoč, niso pa pripravljene v skupno blagajno plačati več kot so doslej. Tudi majhne občine dobivajo denarno pomoč, namesto da bi se v evropski komisiji dogovorili, kateri projekti so pomembni za celotno Evropo.

Lahko se le vprašamo, kam plujemo.