Vpisna mesta in avtonomija visokega šolstva

Zaradi spornega predvidenega števila vpisnih mest v študijske programe, kar je eden od elementov vsakoletnega razpisa, je nekajdnevni odlog vladnega »Soglasja k vsebini razpisa za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe za študijsko leto 2021/2022« (v nadaljevanju Soglasje) vzbudil v akademski in širši javnosti neobičajno veliko odzivov.

Od treznih in odmerjenih (predsednik Rektorske konference RS prof. dr. Zdravko Kačič) do nekaterih zaskrbljenih in tudi pretiranih (odzivi institucij, posameznikov in interesnih skupin) z očitki »o uničevanju javnega visokega šolstva«. Dejstvo je, da tako zakon o visokem šolstvu (12. člen) kot Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu (8. člen) določata, da morajo javni in koncesionirani visokošolski zavodi pred objavo razpisa pridobiti soglasje Vlade RS. Dejstvo je tudi, da glede na določbe Pravilnika pravočasna objava letošnjega razpisa ni bila ogrožena. Vendar ostaja nelagodje, o katerem se je treba dobronamerno pogovoriti.

Glede na glasne medsebojne očitke visokošolske in vladne strani bi bilo treba javnosti naliti čistega vina, kdo torej ni opravil svojega dela. Na eni strani je namreč trenutno veljavna zakonodaja, na drugi strani pa se nekateri očitno sklicujejo na navedbe iz Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-20 (RNPVŠ), ki jo je sprejel državni zbor. Ta namreč pravi, citiram: »Pri določanju obsega vpisnih mest na posamezne visokošolske programe bodo visokošolske institucije sistemsko upoštevale širše družbene interese in dolgoročna predvidevanja o razvoju Slovenije kakor tudi zaposlitvene možnosti diplomantov.

Pri študijskih programih, ki izobražujejo za regulirane poklice EU, izobraževanje za učitelje in poklice, pomembne za življenje in zdravje ljudi, je treba zadržati pristojnost Vlade RS za določanje števila vpisnih mest in zagotoviti vse pogoje za primerno izvajanje teh študijskih programov tako za javne kot za zasebne institucije; visokošolske institucije pa bodo same določile selekcijske mehanizme in pogoje za vstop na tovrstne študijske programe. Pri tem je treba oblikovati sistem za skrbno preverjanje kakovosti izvajanja tovrstnih študijskih programov in omogočiti vpliv pristojnih regulatorskih teles oziroma pristojnih organov.«



Glede na to, da ta namera iz RNPVŠ tudi v desetih letih očitno ni bila uzakonjena, se postavlja sistemsko vprašanje odgovornosti dosedanjih vlad (in posebej resorja za visoko šolstvo), visokošolskih institucij (vodstev) in NAKVIS, to je tistih, ki jih kot odgovorne za ta del navaja RNPVŠ. Pri tem se postavlja tudi širše vprašanje, katere namere iz RNPVŠ 2011-20 so sploh udejanjene in kdo je odgovoren, če niso. Kateri organ bo to ugotovil in kakšne so morebitne sankcije? Komu služijo resolucije, če jih potem ne udejanjimo? Zakaj državni zbor namesto resolucije raje ne sprejme zavezujočega akta, kot smo ga nekdaj že imeli, to je bil Nacionalni program visokega šolstva. Glede na to, da se je RNPVŠ 2011-20 iztekel, je zdaj priložnost za to.

Visoko šolstvo nujno potrebuje naprednejšo visokošolsko zakonodajo. V sedanji je še vse preveč (vsebinskih) ostankov zakonskih določb izpred 30 let, ki so favorizirale razdrobljenost univerz in vtikanje države v univerzitetno avtonomijo. Glede na zadnjo primerjalno študijo Zveze evropskih univerz (EUA, 2017) o avtonomiji javnih univerz (v razmerju do oblasti, kapitala in širše družbe) iz 29 evropskih držav so slovenske univerze uvrščene v skupino z najmanjšo avtonomijo. Študija je z odstotki (od 0 do 100) ovrednotila posebej institucionalno, finančno, kadrovsko in akademsko avtonomijo univerz, vsako z več parametri in utežmi.

Za naš namen (lažja in preglednejša primerjava) lahko izračunamo iz teh štirih vrednosti povprečno vrednost avtonomije univerz (v odstotkih). Tako izračunana povprečna vrednost za (skupno) avtonomijo je največja za angleške univerze (90,3 odstotka). Za naše sosede Avstrijo je 70,5 odstotka, Italijo 56,2 odstotka, Hrvaško 52 odstotkov, Madžarsko 50,7 odstotka. Za Slovenijo pa je 52,5 odstotka.

Dodatno zmedo z vsemi negativnimi posledicami povzroča tudi zastarela raziskovalna zakonodaja in še posebej način financiranja raziskovalne dejavnosti v visokošolskih zavodih. Vse mednarodne primerjave financiranja raziskovalnega dela dokazujejo, da se Republika Slovenija izredno mačehovsko vede do univerz. Tudi relativna podfinanciranost univerz v tem delu in nezmožnost alokacije raziskovalnih sredstev znotraj univerz v skladu z njihovimi strategijami govori o prikriti neavtonomnosti univerz. Primerjalno zadostno državno financiranje univerz za izvajanje raziskovalnega dela je eden od bistvenih predpogojev za izpolnjevanje univerzitetne avtonomije in mednarodno konkurenčnost. Nezadostno državno financiranje znanosti sili javne univerze v pretirano odvisnost od trga, kar pa ni njihovo ključno poslanstvo.

V zaključek: Težava niso zgolj vpisna mesta, slovensko visoko šolstvo je ujetnik statusa quo slovenske družbe. Upajmo, da je letošnja polemika okoli spornega števila vpisnih mest uvod v temeljitejše in celovitejše, predvsem pa strpnejše razprave o vlogi in nadaljnji usodi visokega šolstva pri nas.