V spomin Lojzetu Bratužu, ki je bil umorjen zaradi slovenskega jezika

Lojze Bratuž je bil pevovodja, skladatelj in dirigent. Vodil je tudi slovenski pevski zbor v cerkvi v Gorici. Bil je globoko predan slovenstvu in veren katolik z vsemi svetimi zakramenti. Katoliško vero je tudi prakticiral. Zato je na koru v cerkvi v Gorici dirigiral pevskemu zboru, ki je pri bogoslužju pel slovenske nabožne pesmi.

Pred 86 leti, 16. februarja, je Lojzetu Bratužu za vedno omahnila dirigentska roka. V mukah in agoniji je končal svoje petintridesetletno življenje v goriški bolnišnici. In kaj je naš Lojze zagrešil, da je moral prestati tako bolečo smrt? Nič! Le prepeval je rad, prepeval slovenske pesmi in vodil tudi druge, ki so gojili ljubezen do slovenskega petja. Tudi v cerkvah. Slovenskih cerkvah! To pa je hudo motilo italijanske oblasti. Poslali so nekaj orožnikov, okrepljenih s fašistično zagretimi posamezniki, ki so aretirali Lojzeta. Aretirali so ga samo zato, ker je bil Slovenec in je v cerkvenem pevskem zboru prepeval slovenske nabožne pesmi. Na koru. Med pevskimi vajami.

Po Lojzetovi aretaciji je sledilo zasliševanje, ki se je končalo s prisilnim pitjem strojnega olja. Zastrupili so ga. Načrtno, namerno, brez kaplje usmiljenja. To gnusno dejanje so storile uradne osebe italijanske države z vednostjo predstojnikov orožništva in fašistične milice. Dejanje je bilo storjeno zaradi globokega sovraštva do slovenstva, tudi do slovenske božje besede. Ni jim bilo dovolj, da so nam vzeli jezik. Hoteli so tudi, da razmišljamo po laško, pozabimo na naše božje svetinje, običaje in sprejmemo »njihovega« (beri italijanskega) boga. To so hoteli dokazati na primeru Bratuž, sredi Gorice, takrat najbolj slovenskega mesta.

Lojze Bratuž  je bil pevovodja, skladatelj in dirigent. FOTO SPLTNA STRAN https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Bratu%C5%BE

Lojze Bratuž je bil sprejet v bolnišnico v domačem kraju, v Gorici. Prepozno, da bi mu zdravniki lahko rešili življenje. Dva meseca je ležal in čakal na konec. Pomoči ni bilo, bile pa so muke in bolečine, ki presegajo človeško domišljijo. Jetra in ledvica so mu razpadala, drugi življenjsko pomembni organi so počasi odpovedovali pokorščino. Pri polni zavesti in živem telesu. Naš Lojze je po dveh mesecih umrl za posledicami zastrupitve s strojnim oljem. Sam in osamljen, kajti obiske so oblasti prepovedale. Trpečemu so občasno lajšali bolečino le pevci, ki so prihajali pod okno bolnikove sobe in zapeli nekaj slovenskih pesmi. Fantje in dekleta okoliških vasi so se po skrivnih poteh zbrali pod oknom, zapeli nekaj slovenskih pesmi in se nato razbežali, največkrat s kolesi, v mraku, po vinogradniških kolovozih. Bolniku v oporo in trenutek olajšanja. Tudi udeležba na pogrebu je bila prepovedana.

Spoštovani. Če je kje v katoliškem pravnem sistemu kakšno določilo, ki v cerkvi opredeljuje pogoje za podelitev naslova »mučenec – blaženi«, potem bi moral biti naš Lojze Bratuž že davno razglašen za mučenca. Cerkev pa nič. V Gorici ob obletnicah redno slavijo spomin na Lojzeta. V Sloveniji, med verskimi dostojanstveniki, pa še nisem slišal, da bi se kdo spomnil tega imena. Kako tudi, ko pa je tedaj na Primorskem veljal konkordat med Kraljevino Italijo in Vatikanom, ki sta ga sklenila Mussolini in takratni papež. S tem aktom je država Italija prenesla na župnije (cerkev) vse matične zadeve (državljanska stanja). Tako so bili duhovniki prisiljeni k raznarodovanju lastnega naroda. V matične knjige so morali pisali le italijansko obliko imena in priimka. Duhovniki, ki so se temu etnocidu upirali, so bili z dekretom škofa premeščeni globoko v Italijo.

Saj so tudi Slovencem naklonjena škofa iz Gorice in Trsta odstranili. Ne sprenevedajmo se. Tega ni storil fašizem. Odstranil ju je takratni papež, ki je konkordat podpisal. In po tem sporazumu je »dovoljenje o bogoslužju v slovenščini« veljalo le za cerkve v oddaljenih, resnično samo slovenskih vaseh takratne Primorske. Pa še tam so karabinjerji, vojaki ali kar fašistične »squadre« (trojke) pogosto motile cerkvene obrede. Trst in Gorica pa sta bila »italianissima«.

Lojze Bratuž, ta »orglar«, »maledetto schiavo«, si je dovolil neodpustljivo predrznost »nella citta italianissima« (v italijanskem mestu) uprizoriti zborovsko petje v slovenščini, v »lingua di merda« (v jeziku za v školjko).