V imenu varovanja okolja pogosto zavajamo javnost in uvajamo škodljive rešitve

Ko smo v Državnem svetu Republike Slovenije izvedli posvet z naslovom »Kmetijstvo je varuh okolja in narave, znanstveno podprto« smo dobili precej pohval, pa tudi pripomb, med njimi tudi spoštovanega rektorja ljubljanske univerze in direktorja Instituta »Jožef Stefan«. Moje ugotovitve temeljijo na najsposobnejših metodah umetne inteligence pri analizi znanstvene literature – veseli me, da jih lahko predstavim še tu. Osnovne ideje so tudi v Beli knjigi o strokovnem varovanju okolja.

Varovanje okolja je kompleksen in zahteven proces, kjer stroka hitro pokaže, da imamo opravka z odstopanji tako pri zanikovalcih kot pri radikalcih. Zanikovalci bolj ali manj zanikajo pomen varovanja okolja in blokirajo nujne spremembe. Zeleni radikalci pa zaradi nepoznavanja stroke žal vsaj občasno delajo škodo okolju. Tako so na primer radikalne ideologije prepričale predsednico Merklovo, da je opustila jedrske elektrarne in radikalno začela uvajati zeleni prehod. Posledično je Nemčija postala primer dražje energije, zaostajanja gospodarstva in povzroča probleme tudi v Sloveniji (npr. odpuščanja), saj je Nemčija naš najpomembnejši partner. Podobne dileme smo imeli pri nedavni debati o slovenski jedrski elektrarni, kjer je strokovna analiza pozitivna, če hočemo dobro okolju in Sloveniji. A moja ključna ugotovitev pri analizi je, da so kmetijske površine glavni okoljevarstveni element, daleč največja okoljska škoda pa se dela z uničevanjem rastlinskih površin!

Na 1 hektar površine travnik, polje in gozd pridelajo naslednje količine kisika: travnik 10 do 20 ton, polje 40 do 50 ton (sladkorni trs), slovenski gozd 10 do 20 ton oziroma tropski gozd 30 do 50 ton. Ogljikovega dioksida (CO₂) absorbirajo travniki 4 do 7 ton, polje 30 do 40 ton (sladkorni trs), gozd v Sloveniji 7 do 15 ton in v tropih 30 do 50 ton. Omenjene površine proizvedejo letno na hektar naslednje količine biomase: travnik 4 do 8 ton, polje s sladkornim trsom 60 do 100 ton (koruza 15 do 25 ton), gozd v Sloveniji 5 do 15 ton in tropski gozd 20 do 30 ton. Visoka proizvodnja hrane je le na njivi, kjer pa sta slabši biodiverziteta in količina velikih živali.

Kmetijske površine so torej šampion pri varovanju okolja. Čemu napadi na kmetijstvo – moto posveta – in čemu kasneje napadi na objektivno znanost, ko smo javnosti predstavili podatke na nov način? Ima kdo drugačne podatke (nekaj ton ali gor ni bistveno, ključni pokazatelj je, da so njive po večini okoljskih meril na nivoju gozda)?

Podobno velja pri analizi vplivov metana v živinoreji, ki naj bi bili po svetu primerljivi z vplivi prometa. Uradni preračuni pa kažejo, da je negativni vpliv metana v Sloveniji (tranzitna država) šestkrat nižji kot zaradi prometa. Nedavno sem poslušal uradno slovensko analizo v parlamentu, kjer so upoštevali, da metan razpade v približno sto letih (GWP100?), novejše študije vseh verodostojnih po svetu pa govorijo o dvanajstih letih (vire najdete na spletu, Google Scholarju in Consensusu). Ali ni dolžnost stroke točno to – opozoriti, kaj drži in kaj ne? So hude kritike slovenske živinoreje še upravičene?

So hude kritike slovenske živinoreje še upravičene? FOTO: Marko Feist

Moj hobi je razbijanje neznanstvenih mitov in pri okolju (pa tudi demografiji in še marsikje) jih kar mrgoli. Primer: električni avtomobil je na prvi pogled povsem brez toplogrednih izpustov, saj vozi na elektriko. Če pa pogledamo celovito proizvodnjo, obratovanje in razgradnjo, potem pridemo do razmerja z avtomobilom z notranjim izgorevanjem na približno 1: 2 v korist električnih avtomobilov, kar je še vedno zelo pozitivno, a ni neskončno bolje in se udejanji šele po 20.000 do 60.000 kilometrih vožnje. Če prištejemo še preobremenitev omrežja in posledične adaptacije, vidimo, da je zmeren prehod na električne avtomobile bolj okoljsko pozitiven kot radikalen.

Po celoviti analizi življenjskega cikla so razmerja med jedrsko, fosilno (premog), sončno, vetrno in hidroenergijo okvirno naslednja (zanimajo nas razmerja med njimi, ne absolutne številke): izpusti CO₂ (IPCC, IEA) na proizvedeno energijo so za jedrsko energijo 1 enota, za premog 160 do 200 enot, za sončno 4 do 10 enot, za vetrno 1 do 3 enote in za hidroenergijo 1 do 6 enot. To pomeni, da premog povzroči do 200-krat več izpustov CO₂ za isto proizvedeno energijo kot jedrska energija, sončna pa približno 4- do 10-krat več. Čeprav hidroenergija običajno velja za okolju prijazno, so njeni izpusti pogosto visoki zaradi metana iz akumulacijskih jezer. Poleg emisij CO₂ je pomemben tudi prostor, potreben za proizvodnjo energije. Potrebna površina na energijsko enoto je za jedrsko energijo 1 enota, za premog 30 enot, za sončno 20 do 25 enot, za vetrno 15 do 20 enot in za hidroenergijo kar 50 enot. To pomeni, da hidroelektrarne, ki smo jih pred desetletji pogosto šteli za okolju najbolj prijazne, po novih celovitih izračunih to niso več, saj »porabijo« 50-krat več zelenih površin na proizvedeno energijo kot jedrske elektrarne. To je še posebej pomembno, saj so zelene površine ključne za ohranjanje biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb. Tudi vetrnice so po celoviti analizi problematične pri prostorski rabi, saj je za ekvivalent močne elektrarne treba postaviti tisoče vetrnic in vsaka zahteva infrastrukturo, kot so ceste, torej izginjanje zelenja. Solarni paneli na strehah in na dobro izbranih (ne pa zelenih!) legah ostajajo dobra alternativa, saj za razliko od drugih virov energije ne zahtevajo dodatnih zelenih površin in so zato med bolj okolju prijaznimi. Na kmetijskih površinah pa so tudi solarne strehe okoljsko škodljive (preverite podatke)!

Zakaj so zelene površine po celovitih izračunih najpomembnejše za zdravo okolje, poglejmo na naslednjem izračunu: 100 kilometrov avtoceste, široke 25 metrov, je 250 hektarov, kar v Sloveniji prejme 2500 do 3000 GWh letno (v tropih do 5500 GWh), kar zaradi dodatnega pregrevanja (asfalt proti zelenju) prinese 1000 do 2000 GWh letno oziroma energijski ekvivalent 5 do 15 odstotkov celotne potrošnje elektrike v Sloveniji. Zaradi ene same avtoceste smo torej za toliko bolj segreli Slovenijo oziroma naš planet! (Opomba: gre za okvirne primerjave, saj je bolj točen izračun mogoč samo za konkreten primer, kar pokažemo na primeru jezu v gorski soteski, ki poplavi bistveno manj kot v ravnini.)

Zelena površina z dolžino sto kilometrov in širino 25 metrov (npr. povprečen gozd) proizvede 3750 ton O₂ in absorbira primerljivo toliko ton CO₂ na leto. Avtocesta teh dimenzij zaradi prometa potroši okoli 150.000 ton O₂ in proizvede približno toliko ton CO₂. Razmerje med zelenimi površinami in avtocesto teh dimenzij je v tisočih ton pri O₂: + 3,7: -150 in sorodno pri absorpciji CO₂. Grozljivo!

Čeprav hidroenergija običajno velja za okolju prijazno, so njeni izpusti pogosto visoki zaradi metana iz akumulacijskih jezer. FOTO: Franc Milosic

Naj zberem zaključke študije:

– jedrska energija je glede na vse parametre in celoten življenjski cikel okolju najbolj prijazen vir energije, bolj kot vetrna, sončna ali fosilna goriva;

– drugi viri energije po celovitem modernem upoštevanju vpliva na zelene površine niso več tako okolju prijazni, zlasti hidroelektrarne, vetrnice in sončni paneli na kmetijskih površinah;

– največjo škodo okolju povzročamo z uničevanjem zelenih površin, ki so ključnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti, blaženje podnebnih sprememb in zagotavljanje zdravega okolja;

– kmetijstvo in jedrska energija sta pogosto neupravičeno na udaru nekaterih radikalnih zelenih ideologij, kljub temu da tudi v kmetijstvu obstajajo področja za izboljšave;

– v Sloveniji pogosto v imenu varovanja okolja zavajamo javnost in uvajamo okoljsko škodljive rešitve.

Uvajanje novih virov energije je koristno za okolje, dokler temelji na strokovnih in realnih ocenah. Postopen prehod (recimo nekaj 10 odstotkov) je trajnosten, vendar sistemi za shranjevanje energije pogosto znatno povečajo stroške energije, v nekaterih primerih tudi za večkrat.

Žal v Sloveniji vsak dan izgubimo za eno nogometno igrišče kmetijskih površin, smo po površini njiv na glavo med najslabšimi v Evropi, po kvadratnih metrih veletrgovin in kilometrih avtocest na glavo pa med »najboljšimi«. Ko naši politiki želijo pozidati še zadnjo zelenico v mestu in podreti še zadnje veliko drevo, se »globoki državi«, tj. interesom kapitala, upirajo le posamezne civilne iniciative in društva. Ko nas zavajajo s škodljivostjo plastičnih slamic ali sveč na pokopališčih in smetijo okolje z reklamami ob cestah, hkrati pa še naprej intenzivno uničujejo najbolj rodovitno in najbolj okolju prijazno zemljo, si le nekaj objektivnih znanstvenikov upa in zna reči bobu bob. Jih boste pohvalili ali grajali?

Upam pa, da smo vsi, ki smo za varovanje okolja, siti tega brezmejnega uničevanja okolja in da se ne bomo več pustili peljati žejne čez vodo. Lokalno in globalno volimo le tiste, ki so za strokovno podprto varovanje okolja!

Opomba: izračuni so narejeni na način strogega objektivnega znanstvenika, ki ni povezan z nobenimi lobiji, ideologijami, inštitucijami ali vodstvenimi funkcijami. Ob osebnem in dolžnem spoštovanju vodilnih in tudi drugače mislečih sta stroka in znanost nad nami vsemi.