Diskriminacija v šolstvu in znanosti

Pred približno šestdesetimi leti in sto let po ukinitvi suženjstva v ZDA je dr. Martin Luther King 28. avgusta 1963 imel sloviti govor z naslovom: »Imel sem sanje« (angl. I had a dream). Te sanje so bile, da ljudi ne bi vrednotili po barvi kože (ali starosti, spolu, veroizpovedi itd.), ampak bi bili ljudje cenjeni toliko, kolikor bi naredili, kolikor bi bili konstruktivni, pozitivnega značaja in podobno.

Pred nekaj dnevi je starosta ameriškega in svetovnega prava, harvardski profesor emeritus Alan Dershowitz, ki je pred šestdesetimi leti z navdušenjem poslušal Lutherjevo predavanje, pozdravil odločitev vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, ki prepoveduje uvajanje kvot v postopek sprejemanja na fakultete. V Ameriki so sedaj v veljavi kvote, recimo, neki odstotek bodo sprejeli ljudi azijskega porekla, neki odstotek črncev. Kot pravi prof. Dershowitz, to pomeni, da bi v primeru enega prostega mesta in dveh kandidatov, na primer mladega črnca bogatih staršev in slabih ocen ter mladega belca boljših ocen, ki je popoldne delal, da je lahko hodil v srednjo šolo, sprejeli prvega. Ravno to – rasno diskriminacijo – je kritiziral dr. Martin Luther King. Vsebina je jasna – nobena skupina ne sme biti privilegirana nad drugimi, ker to pomeni diskriminacijo.

Poglavitna teza tega prispevka, podprtega s študijami in postopki, je, da v Sloveniji sistematično narašča diskriminatornost. Navedli bomo predvsem primere iz šolstva in znanosti.

Odličen prispevek o izobraževanju je bil objavljen 10. junija 2023 v Sobotni prilogi. Tjaša Redek z obsežno študijo opozarja, da je med uspešno zaključenimi terciarnimi izobraževanji v Sloveniji skoraj dve tretjini žensk, medtem ko je povprečje v EU okoli 50 odstotkov. Razlika do EU je 25 odstotnih točk. Preprosto povedano: slovensko šolstvo je sistematično diskriminatorno do moškega spola, tj. študentov (dijakov itd.). Podrobna analiza pokaže signifikantne razlike v vseh stopnjah študija. Avtor tega prispevka je pred desetletjem opozarjal na tovrstne razlike, odziva ni bilo razen nekaj kritik, a razlike so se z leti samo povečale. Tudi v sedanjem programu šolskega ministrstva in tudi v nobenem prejšnjem ni najti nobene omembe, da je treba slovensko šolstvo spet narediti nediskriminatorno. Rešitve so dokaj preproste, a kaj ko o tem na ministrstvih noče nihče nič govoriti, slišati ali videti! Torej moramo po desetletjih opozarjanja zaključiti, da nobena slovenska politika sistematično noče narediti ničesar, da bi se diskriminacija v slovenskem šolstvu zmanjšala, ampak molče ali aktivno dopušča povečevanje diskriminatornosti.

Uvajanje kvot, recimo moško-ženskih, ni diskriminatorno, kadar gre za predstavitev predstavnikov v predstavniških organih, prav tako bi bilo na mestu tudi zastopanje po starosti in drugih komponentah. Kadar pa gre za strokovne organe, so kvote hkrati diskriminatorne in antistrokovne! Poglejmo primer, ki ga je navedel prof. Dershowitz: pridni in pametni dijak z dobrimi ocenami ne bo dobil mesta na fakulteti zaradi kvot. Podobno se dogaja v Sloveniji v raznih strokovnih organih, od znanstvenih in gospodarstvenih do visokošolskih. Poglejmo sprejemanje sestave znanstvenih svetov po inštitutih, tj. predstavnikov tistih najbolj znanstveno odličnih (ločiti je treba med predstavniškimi in strokovnimi organi), kjer se na vse kriplje poskuša uvesti kvote. Za upravne odbore, kjer so predstavniki vlade, gospodarstva in zaposlenih, so kvote na mestu, v znanosti pa nikakor ne, a ravno to se dogaja. Zagovorniki diskriminatornosti se torej požvižgajo na sanje dr. Martina Luthra, požvižgajo se na osnovna načela strokovnosti in učinkovitosti.

Podobni poskusi so bili pri sprejemanju novega raziskovalnega zakona, ko nihče nad 65 let ne bi smel imeti svojega raziskovalnega projekta in še druge omejitve. Te člene mi je kot državnemu svetniku v sodelovanju z nekaterimi političnimi strankami in pomembnimi posamezniki z leve in desne uspelo zablokirati. Najbolje bi sicer bilo, da bi navedel tako posameznike kot stranke, ki so forsirale diskriminatornost oz. se postavile proti njej, a tokrat še poskusimo biti neosebni. Še več, pojavile so se zahteve, da bi se vsi, ko dopolnijo 65 let, obvezno upokojili. To je seveda eklatantna diskriminacija starejših, saj bi podobno lahko rekli, da lahko vozijo avto do 65. leta ali kaj podobnega. Utemeljitev naj bi temeljila na gospodarskih kriterijih – da mlajši delavci bolje delajo. Tudi gospodarstveno pa je tak ukrep povsem mimo, saj delavcev primanjkuje in jih bo čedalje bolj, ker je rodnost daleč pod reprodukcijo. Zato je treba pozdraviti vsakega starejšega, ki dela nad 65. letom, dokler mu le uspe zdržati normo. Brez starejših zaposlenih se Sloveniji slabo piše. Na srečo je večina svetnikov razumela argumente in zavrnila tovrstne predloge. O diskriminaciji v raziskovalnem zakonu pa sem edinkrat pisal vsem štirim predsednikom in morda se je z njihovo podporo in podporo nekaterih predsednikov strank omenjene člene črtalo.

Drugi primer je pri nedavnem razpisu sodelovanja med Slovenijo in UK. Praktično vsi izbrani so bili pet let po doktoratu, kar je nesporno starostna diskriminacija. Poglejmo si odziv varuha človekovih pravic: »Ugotavljamo, da vaš dopis (še) ne izpolnjuje pogojev za obravnavo pri varuhu, saj ste nam ga posredovali le v vednost.« Zahtevajo, da prej izčrpam vsa pravna sredstva. Če karikiram: dokler ni brezhibna vloga, ne bodo obravnavali potencialne kršitve človeških krivic, ne glede na to, kako grozne bodo.

Zagovornik načela enakosti, s katerim smo sicer odlično sodelovali v državnem svetu, tokrat odgovarja: »Diskriminacija je omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih (...) Prepovedana je diskriminacija zaradi spola, narodnosti, rase ali etničnega porekla, jezika, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza, družbenega položaja, premoženjskega stanja, izobrazbe ali katere koli druge osebne okoliščine.« In ponudi pomoč pri pisanju vloge. Razlika v pristopih je očitna in ponovno postavlja pod vprašaj proaktivnost varuha človekovih pravic.

Zadnji primer je izplačevanje sredstev svetnikom v raziskovalni dejavnosti. Na novo izvoljeni svetniki dobijo bistveno večjo plačo kot tisti, ki so postali svetniki pred recimo desetletjem, ker so bila prej horizontalna napredovanja zamrznjena, sedaj pa se priznajo mlajšim ob izvolitvi, starejšim pa ne. Pretresljivo je, da uradniki in pristojna ministrstva kljub nekaj mesecev trajajočim pozivom z vseh strani, od sindikata do strokovnih združenj do direktorjev, vztrajajo pri tem nesmislu oziroma še eni eklatantni diskriminaciji. Saj ni res, pa se vseeno dogaja pred našimi očmi.

Glede na omenjene primere in predvsem na trende povečevanja diskriminatornosti, za katero smo pričakovali, da je v EU ne bo več, se je treba vprašati, kdo se bo naraščanju diskriminatornosti postavil po robu. Glede na trende uvajanja kvot kot ideološko-politične direktive tudi v strokovne organe in sisteme ocenjevanja ter sistematično povečevanje diskriminatornosti v izobraževanju in znanosti se moramo tisti, ki verjamemo v sanje dr. Martina Lutra Kinga o enakopravnosti vseh ljudi, ponovno jasno opredeliti in si izboriti človekove pravice, za katere smo verjeli, da so nam v EU zagotovljene.