Upravljanje večstanovanjskih stavb

Gospa Nevenka Šorli, odvetnica v pokoju, je v Sobotni prilogi že 5. februarja letos prodorno orisala stanje na področju upravljanja večstanovanjskih stavb. Razmere so ji dobro poznane iz izkušenj, ki jih je imela kot etažna lastnica in kot odvetnica. Celostranski članek je imel naslov Naključne anomalije ali načrtni eksces. Pred tem je bil o tozadevnih razmerah januarja v Nedeljskem dnevniku objavljen prispevek Ni upravljal, ampak zapravljal.

Oba članka sta me tedaj navdala z upanjem, da se bodo stvari vendarle nekako začele spreminjati na bolje. Vendar kasneje v časopisih, ki jih prebiram, nisem zasledila prav nobenega takšnega ali drugačnega odziva.

Kdor čaka, tudi dočaka. Tik pred koncem iztekajočega se leta, 6. decembra, smo lahko prisluhnili in sodelovali z vprašanji v Svetovalnem servisu, oddaji prvega programa Radia Slovenija, katere napovedana tema je bilo upravljanje večstanovanjskih stavb. Nestrpno sem čakala nanjo. Gost v oddaji je bil gospod Bojan Bučinel, izvrstni poznavalec obstoječih razmer, pravzaprav poklicni svetovalec. In kaj sem ob koncu oddaje lahko ugotovila drugega, kot le to, da nam Miklavž pravzaprav ni prinesel ničesar novega, da je in bo bolj ali manj vse po starem! Upravniki, ki naj bi bili pomočniki etažnim lastnikom, se dejansko vedejo kot naši oblastniki oziroma kot potuhnjeni priskledniki (bolj ko so etažni lastniki neenotni, bolj jim je to všeč).

(Opravičujem se tistim upravnikom, ki svoje delo zavzeto in iskreno opravljajo.)

Kdaj bomo lahko zaživeli z (dobrim) občutkom, da živimo v urejeni državi, državi, ki bedi nad delom upravnikov in ki tako krepi naše zaupanje vanjo. Upravljanje stavb bi moralo biti po pomembnosti za državljane v samem vrhu, saj upravniki upravljajo naše nepremično premoženje.

Napovedujejo se nove gradnje stanovanjskih blokov. Ali se lahko ob tem veselimo tudi dobrega in transparentnega upravljanja? Nam bo to država končno omogočila?