Upokojenci imamo svoje ure

Upokojenci oziroma starejši od 65 let moramo zadnje tedne pred vstopom v trgovino pokazati osebni dokument. Spet nekaj, kar zadeva samo to že tako ožigosano skupino ljudi, vsega krivo. Ne vem, ali preverjajo tudi nosečnice in invalide, za katere zaradi koronavirusa tudi velja ta ureditev.

Omejitev, da ranljive skupine lahko kupujemo le od 8. do. 10 ure dopoldne in eno uro pozno popoldne, je milo rečeno neživljenjska. Najprej sta bili samo dve jutranji uri, potem so dodali še zadnjo uro odprtja trgovin, kar je spet v nasprotju z vsemi navadami upokojencev, ki se ta čas pripravljajo na počitek z obratnim ritualom kot pri jutranjem vstajanju. Pa še svežih žemljic pozno popoldne ni več …

Ranljivi postanemo, ko drezajo v nas z vprašanji, ali ste v penziji, kaj vam »fali« in tako naprej, kar ni v skladu z varovanjem osebnih in zdravstvenih podatkov. Ta skupina, ki šteje kar tretjino prebivalstva, je zdaj izpostavljena izredno nespodobnim, nesramnim in žaljivim zapisom na forumih.

Marsikateri upokojenec, invalid ali nosečnica rad malce poleži. Nato sledi ritual osebne higiene, ki je daljši in zahtevnejši. Na vrsto pridejo zdravila, povijanja in previjanja, injekcije, inzulin. Za zajtrk je komaj še kaj časa, jutranja kavica in časopisi bodo pa že počakali na vrnitev iz trgovine. Natakneš masko, in ko pridrsaš, prišepaš ali s težko sapo (pa garantirano to ni okužba) prideš do trgovine in se postaviš v vrsto z razmikom po dva metra med čakajočimi, je ura že skoraj devet.

Ko prideš v trgovino, bi šel najraje kar takoj ven. Povsod so zastoji, premetavata se zelenjava in sadje, saj je spodaj boljše, povedati si morajo vse novice od včeraj (in med policami, naslonjen na nakupovalni voziček, je to najlažje), pred delikateso, kruhom in mesarjem je najbolje, da se vsi naenkrat prilepimo na steklo. Ugotoviš, da določenih stvari ni, pa ne da so jih pokupili, niso jih dostavili do te zgodnje ure ...

Ampak, kot je zapisal dragi prijatelj Nejc Zaplotnik: »Kjer je volja, je tudi pot.« Prisluhnimo mu.