Univerzalni klinični center

Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL) je poleg terciarne ustanove in za nekatere storitve edina zdravstvena ustanova v Sloveniji, kar je seveda za tako majhno državo tudi prav in racionalno, hkrati še regijska bolnišnica za Ljubljano in širšo okolico. In to mu povzroča nemalo težav. Po približni oceni »pokriva« približno tretjino prebivalstva, nekateri deli pa tudi polovico (na primer Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja ali Nevrološka klinika). Potem opravlja še številne druge dejavnosti – od reševalne službe do medicine dela in še kaj. Je tudi največja učna ustanova za velik del medicinskega kadra, od medicinskih sester do zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev.

Po večletnem delu na Internistični prvi pomoči (IPP) UKCL lahko na podlagi izkušenj trdim, da je poleg univerzitetnega tudi univerzalni, ker številni bolniki tam pogosto iščejo pomoč, ki bi je morali biti deležni na primarni ravni. Ampak, tako je bilo že vse od začetka delovanja urgentnega bloka UKCL v začetku 70. let, ko smo morali nemalokrat opravljati storitve, ki bi morale biti opravljene na primarni ravni – pisanje receptov in napotnic, preglede za podaljšanje bolniškega staleža, EKG, konziliarne preglede za druge klinike in tudi bolnišnice zunaj Ljubljane pa še marsikaj. Resda teh primerov ni bilo mnogo, bili pa so in verjetno so še danes. Tako je bilo treba ob obilici dela z urgentnimi bolniki izvajati še storitve za zunanje uporabnike. Danes je vendarle nekoliko drugače, pa mora UKCL kljub temu opravljati storitve, ki še dodatno vplivajo na (pre)dolgo čakanje na IPP (denimo RTG-slikanje prsnih organov).

Pred 20 leti sem eno leto spremljal napotitve na IPP. Ugotovil sem, da je bila približno tretjina bolnikov napotenih kot urgentnih in nujnih, kar je včasih, to je treba reči, težko presoditi brez dobrega kliničnega pregleda in nekaterih preiskav, in ti so bili praviloma tudi sprejeti na ustrezne klinike. Ena tretjina je bila sicer bolj ali manj nujnih, a potrebovali so predvsem specialistične obravnave, o katerih pa vemo, kakšen problem predstavljajo. Treba se je zavedati, da na IPP delajo specializanti in specialisti različnih strok, ki nimajo ne izkušenj in predvsem ne možnosti obravnavati bolnike z raznimi specialnimi zdravstvenimi problemi. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da imajo nekateri klinični oddelki vzorno urejeno ambulantno dejavnost in večino bolnikov z njihovega ožjega specialističnega področja obravnavajo sami takoj (npr. bolnike s sladkorno boleznijo ali hematološke bolnike). Tretjina bolnikov pa je bilo po moji presoji napotenih povsem neustrezno. Bolniki so prihajali od vsepovsod, tudi od daleč zunaj ljubljanske regije. Pogosto so mi bolniki ali svojci rekli, da jim je bilo rečeno: »Kar na urgenco pojdite! Tam boste takoj in natančno pregledani.«

Če so pojasnila vodje IPP in predstojnice Klinike za infekcijske bolezni na nedavni novinarski konferenci točna ter držijo poročila v medijih, da bo ZDL opravljal le še nekatere osnovne preiskave, potem se bodo čakalne dobe še bolj podaljšale in bolniki ne bodo čakali več ur, ampak dni. Seveda pa bodo imeli urgentni vedno prednost, kar je vedno bilo in tako tudi bo.

In kje so rešitve? So, samo niso hitro in enostavno uresničljive.