Tudi pri nas se dogaja »niti ene knjige nismo prodali«

Z odzivom na članek z naslovom Tvit iz knjigarne: »Niti ene knjige nismo prodali, £0.00« (Delo, 18. januarja, stran 21) izkoriščam priložnost, da opozorim na stanje, ki je prisotno tudi v Sloveniji.

V Galeriji Fotografija imamo sicer specializirano galerijsko knjigarno, ki sledi programu galerije, se pravi, da je v knjižnem izboru glavna tema fotografija, ni pa edina. Vsi obiskovalci, domači in tuji, se z velikim navdušenjem zadržujejo pri nas, pregledujejo knjige in, kot sami pravijo, se počutijo zelo ugodno in lepo. Na žalost pa se z navdušenjem obiskovalcev ne da plačati najemnine in stroškov dela zaposlenih, ne da se kupiti novih knjig.

Zato nam je tvit angleškega knjigarnarja o dnevnem izkupičku 0,00, pri nas evrov, zelo znano stanje. Razlaga bi lahko bila, da s tako specializiranim programom na tako majhnem trgu pač ne moreš pričakovati uspeha. A od kod potem tako navdušenje? Se pravi, občinstvo je. Celo tuji obiskovalci se bolj odločajo za nakup knjig kot domači. Celo njim neznane slovenske umetnike kupujejo bolj kot domačini, ki jih v veliko primerih celo osebno poznajo, a kot stanje kaže, ne pomislijo, da z nakupom podprejo tudi njihovo delo. Decembrski čas obdarovanja je bil idealna priložnost za te vrste nakupe, pa ni bilo ravno kakšnega presežka, čeprav se najde veliko knjig s cenami pod 40 evrov, celo pod 30 evrov.



Kje je potem problem? V odnosu do kulture. Predvsem lokalno opažamo, da še vedno mnogim ni jasno, da če bodo nadaljevali prakso obiskovanja knjigarn, kjer v prijetnem okolju lahko v roke primejo in prelistajo zanimive knjige, potem pa gredo domov in jih naročijo na enem od svetovnih spletnih ponudnikov za morda niti ne nižjo ceno, s tem pljuvajo v lastno skledo in da s tem zelo pripomorejo k temu, da bodo nekega dne, ko bodo spet želeli zaviti v svojo priljubljeno knjigarno za vogalom, naleteli samo še na prazen prostor in napis ZAPRTO. Naše opažanje je celo to, da so mlajše generacije, kljub zelo negotovemu finančnemu položaju, bolj dejavne pri kupovanju – in s tem podpiranju svojih prijateljev umetnikov – kot starejše. Še vedno je preveč razširjeno mišljenje, da je kultura zastonj in da je vsak umetnik lahko samo vesel, da ga ljudje opazijo in pohvalijo, da ima možnost izdati knjigo, imeti razstavo ... Ampak umetnik mora tudi plačati račune in kupiti hrano. Žal s knjigo ne more priti v trgovino in jo na blagajni zamenjati za kilogram kruha in liter mleka. Ali pač?

Naj za konec tega razmišljanja, za katerega si ne želim, da bi bilo razumljeno kot pesimistično, bolj kot opozorilo v razmislek, omenim še dogodek, ki sem mu bila priča pred dnevi. Mlada umetnica je nekaj let delala pri projektu, katerega rezultat je uspešno izdala v knjigi. Za izdajo knjige je dobila finančno podporo občine. Se pravi, da so svoje honorarje dobili vsi sodelujoči, razen ... Avtorica ni dobila honorarja, češ, naj bo vesela, da ima knjigo. Ker je za knjigo dobila finančno pomoč, je ne sme prodajati. Prosim??? Torej, delala je nekaj let in ni dobila plačila. Knjigo ima, a je ne more prodajati. Pa saj je delala z veseljem in v svoje zadovoljstvo! Ergo, če delaš nekaj z veseljem, moraš delati zastonj, ker plačan boš samo za delo, ki ga nerad opravljaš.

Pa smo že na zelo tankem ledu, da zdrsnemo v razmišljanje, ki se tiče dnevne slovenske politike, ki s svojim razmišljanjem in ukrepi na katerem koli področju pristriže krila vsakomur, ki želi poleteti, zato se vedno bolj pogrezamo v močvirje. In zakaj nadaljujemo? Zato, ker verjamemo v svoje delo, verjamemo, da delamo v družbeno dobro, verjamemo, da je kultura, da je umetnost eno temeljnih področij družbenega delovanja in razvoja za vsesplošno prosperiteto države, naše države.