Človekovi najboljši prijateljici se slabo godi

»Najboljše leto za tiskane knjige­ po letu 2010! Peto zapored­no leto rasti!« Tako oznanjajo britanski založniški mediji in ne tarnajo več ali obžalujejo, da je e-knjiga pretila iztrebiti­ tamkajšnjo založniško pokraji­no. V podalpskih krajih ravno nasprotno: knjižna produkcija­ dežele, ki bo leta 2022 častna gostja največjega knjižnega ­sejma na svetu, upada.

Podatki, ki jih za predprejšnje leto ponuja statistični urad (Surs), kažejo neveselo sliko: slovenska knjižna produkcija je po letu 1991 do leta 2011 narašča­la, od takrat upada. Leta 1991 je izšlo 2459 naslovov, leta 2009 rekordnih 6953, leta 2016 pa 5319 naslovov knjig.

Kot v knjigi z razumnim in več kot zgovornim naslovom Krčenje ugotavlja poznavalec slovenskega založništva Samo Rugelj, tudi sam založnik, se je v desetletju med letoma 2008 in 2018 obseg slovenskega založništva »zmanjšal za polovico, pozitivni gospodarski kazalniki zadnjih let pa pri slovenski knjigi niso pokazali vidnejših znakov rasti«.

Statistični podatki Sursa sicer kažejo, da se je delež leposlovja med izdanimi naslovi od leta 1991 kljub zniževanju števila izdanih naslovov večal, od nekaj več kot 17 odstotkov leta 1991 se je prejšnje desetletje ustalil blizu 35 odstotkov knjižne produkcije.


 

Izginotje velikih in srednjih

Sorazmerno dober pregled nad tukajšnjo založniško krajino imajo v Cezarju, centru za razvoj knjižnic oziroma enoti za pridobivanje, obdelavo in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice: po njihovih začasnih podatkih (po stanju 1. oktobra lani) so lani knjige in brošure izdajali 604 založniki, od teh 90 samozaložnikov. Leta 2009 je bilo založnikov 1755, od teh 309 samozaložnikov.

Zanimivo je videti število založnikov, ki na leto izdajo več kot sto knjig ali brošur: leta 2009 je bilo takih založb sedem, leta 2019 le še tri. Še bolj je upad navdušenja nad izdajanjem knjig viden pri založ­nikih z od 20 do 49 knjižnimi naslovi na leto: leta 2009 jih je bilo 40, lani le še devet.
 

Ne več narod pesnikov

Po podatkih Nukove nacionalne bibliografije, enote za pridobivanje, obdelavo in ohranjanje knjižničnega gradiva, je bilo leta 2009 izdanih 6953 naslovov knjig in brošur (všteti so izvirna dela, prevodi, tako prve izdaje kot ponatisi), do 1. oktobra lani je izšlo 2169 naslovov, od teh je bilo leposlovnih leta 2009 1958, lani 756.

Del, ki jih vrstilec univerzalne decimalne klasifikacije uvršča v slovensko književnost, je bilo leta 2009 849, do oktobra lani le 380; podatki za leposlovje po zvrsteh kažejo, da so založniki leta 2009 izdali 151 slovenskih romanov in 445 tujih, lani 227 slovenskih in 69 tujih, precej slabše se godi pesništvu, leta 2009 je izšlo 276 slovenskih in 29 tujih del, lani vsega 74 slovenskih in 11 tujih.

Med ostalimi izdanimi publikacijami so bili lani najštevilnejši naslovi angleške književnosti (187), 170 je bilo del v razdelku matematika, naravoslovne vede, 153 v razdelku vzgoja, izobraževanje, šolstvo in 125 v razdelku filologija, jezikoslovje, jeziki.
 

Nižje naklade

Naklade tiskanih del so v deset­letju prav tako doživele transformacijo. Leta 2009 je največ del, 1379, spadalo v razdelek z naklado od 501 do 1000 izvodov, po podatkih za lansko leto je bilo največ del, 442, v razdelku z naklado od 101 do 300 izvodov; po podatkih, ki jih pripravljajo oddelek za nacionalno bibliografijo, služba za pridobivanje knjižničnega gradiva in zbirka serijskih publikacij v sodelovanju s centrom za razvoj knjižnic, je v najvišji nakladi 35.000 izvodov leta 2018 izšel delovni zvezek za verouk Liturgična mavrica, ki ga je izdala založba Družina.



Statistični podatki kažejo, da je bilo konec leta 2017 v statističnem registru delovno aktivnega prebivalstva v poklicni skupini pisateljic in pisateljev, kamor spadajo vsi, ki pišejo knjige, scenarije, snemalne knjige, gledališke igre, eseje, govore, priročnike, pesmi, pravljice in različne kritike, vpisanih 296 oseb, ki so oprav­ljale pisateljevanje kot primarni poklic; od formalno zaposlenih in samozaposlenih pisateljic oziroma pisateljev je bilo takrat 58 odstotkov žensk in 42 odstotkov moških, okrog tretjino je bilo zaposlenih pri delodajalcu, dve tretjini je bilo samozaposlenih, od teh je bil delež žensk med zaposlenimi višji (65 odstotkov) kot med samozaposlenimi (55 odstotkov).


 

Osamosvojitev, obdavčitev

Osamosvojitev je slovenski prej neobdavčeni knjigi prinesla 5-odstotni davek na promet proizvodov in storitev. Povedano drugače: samostojna slovenska država, o kateri pravijo, da so jo pomagali uresničiti tudi tukajšnji mojstri in mojstrice peresa, je slovensko knjigo obdavčila, potem je šlo (predvsem s pomočjo slovenskih oblastnikov) le še naprej – navzdol, torej z davki navzgor.

Pobud, tudi parlamentarnih, ni manjkalo: prehod s sistema 5-odstotnega prometnega davka na davek na dodano vrednost po slovenski osamosvojitvi so pospremili protesti založnikov, tudi z akcijo »Kdor knjigo bere, ga država odere«, a niso bili uspešni. Minister za kulturo Jožef Školč (LDS) se je leta 1997 javno zavzel za ničelno stopnjo davka na knjige, a se ni zgodilo nič, tistega leta je Boris Sovič (ZLSD) v parlamentu vložil predlog za ničelno stopnjo obdavčitve knjig, a predlog zaradi takratne vladajoče koalicije ni dobil parlamentarne večine.

Leta 2001 je sledila parlamentarna pobuda za spremembo zakona o davku na dodano vred­nost (podprli sta jo SDS in Nova Slovenija), ki je predvidela ničodstotno obdavčitev knjige, a ni bila izglasovana. Predsednik sekcije združenja založnikov pri GZS je ob uvedbi davčnega sistema opozarjal na absurd, da dá država za knjige in knjižnice iz proračuna okoli milijardo takratnih tolarjev, z davkom na dodano vrednost pa pobere 1,6 milijarde tolarjev.
 

Spet vrnitev k 5 odstotkom

Poznejša uvedba davka v višini 8 odstotkov je ekonomski položaj slovenskih založb še poslabšala.­ Študija je pokazala, da so se knjige zaradi tega podražile za 3 odstotke. Kmalu, seveda veliko prej, kot so napovedali ob njegovi uvedbi, se je davek na knjige povišal, sicer samo za pol odstot­ne točke, z 8 na 8,5 odstotka, vlado je takrat mikala znižana stopnja v višini 9 odstotkov, a si je v zadnjem trenutku premislila, ne zaradi nenadnega napada dobrodelnosti, ampak zato, da ne bi bilo treba državi vračati preveč davka v posameznih dejavnostih.

Ob vstopu v Evropsko zvezo je imela Slovenija četrto najvišjo obdavčitev knjig med takratnimi članicami. Nekoliko pozneje, leta 2005, je čas prinesel razmišljanja slovenske vlade, da bi po nekaterih evropskih zgledih uvedla enotno davčno stopnjo, pri kateri ne bi bile izvzete niti knjige, ki so bile sicer obdavčene z nižjim davkom, a na srečo založnikov iz tega ni bilo nič.

Drugačna obdavčitev bi brez dvoma prinesla drugačne cene knjig. O vlogi tega nespregledljivega dejavnika priča švedski primer, ko so davek na knjige znižali s 25 na 6 odstotkov, raziskave pa so pokazale, da povišanje cene za odstotek pomeni odstotek manj povpraševanja. In narobe. Znižanje davka se je na severu skoraj v celoti poznalo pri ceni večine knjižnih naslovov, kar pomeni, da so se založniki do kupcev knjig obnašali korektno, prodaja knjig po vseh tržnih kanalih se je dvignila za 14 odstotkov, v knjigarnah celo za okroglih 20, odstotek več od znižanja davka.

Od zdajšnje čisto sveže davčne spremembe – davek na dodano vrednost za knjigo, tako fizično kot elektronsko, odslej namesto 22 odstotkov za elektronsko in 9,5 odstotka za tiskano knjigo znaša enotnih 5 odstotkov – je mogoče upati, da bodo vsaj del tega občutili kupci knjig in časopisov.

Nižji davek, so izračunali na finančnem ministrstvu, za dobave publikacij na fizičnih nosilcih bo povzročil izpad prihodkov za 8 milijonov evrov na leto, za dobave elektronskih publikacij pa še dodatnih 400.000 evrov. Podobno so izpad pred tremi leti izračunali v Bruslju in ugotovili, da bi znižanje davčne stopnje za elektronske knjige v vseh državah članicah iz bruseljske blagajne odneslo okrog 4,7 milijarde evrov na leto.


 

Nežni prihod e-knjig

Prihod elektronskih knjig in bralnikov slovenskega knjižnega trga ni zamajal. Po podatkih službe za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice Nuka je bilo leta 2015 e-knjig na spletu 1083, v letih 2016 in 2017 se je skupno število dvignilo (1158 in 1205), leta 2018 je sledil upad, pojavilo se je 982 naslovov, od teh največ v formatu pdf (654), v formatu epub 313 naslovov in eden v formatu mobi.

V Nuku med pogostimi vprašanji in odgovori navajajo: Hkrati imate lahko izposojene štiri naslove prek sistema Biblos ter 15 naslovov prek sistema Ebsco. Izposoja za e-knjigo, izposojeno v sistemu Biblos, je 14 dni, za e-knjigo, izposojeno prek sistema Ebsco, lahko rok izposoje traja od enega dneva do enega meseca.

Lani so se upravljavci sistema Biblos, neprofitni zavod Beletrina, lahko pohvalili, da so v enem letu v prvi slovenski e-knjižnici in e-knjigarni zaznali 50-odstot­ni indeks rasti izposoje knjig, v sistemu je tudi čedalje več naslovov, presegli so številko 3000. Trenutno, so zapisali, je v sistem vključenih 62 splošnih knjižnic ter 145 založnikov in samozaložnikov, od teh se je leta 2018 pridružilo 19 novih. Prav tako je čedalje več uporabnikov, zdaj jih je več kot 17.000. Velik skok so zaznali pri številu izposoj, ki je od leta 2017 do 2018 naraslo skoraj za polovico, lani pa se je število izposoj približalo številki 76.000.

Povprečni uporabnik si je izposodil več kot sedem naslovov, kar je dva več kot leto prej. Približno tretjino izposoje so po pričakovanjih našteli v Ljubljani, kjer je največ knjižnic. Prebivalci prestolnice so leta 2018 prebrali 25.670 e-knjig, sledili so jim Kranjčani s 5361 knjigami in Domžalčani s 4682 naslovi. Najbolj brane e-knjige so bile Jezero Tadeja Goloba, ki si jo je izposodilo 1572 bralcev, uspešnica Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače s 1361 izposojami, na tretjem mestu je Jo Nesbø z romanom Žeja, za katerega so našteli 1036 izposoj.
 

Zvočnice

Zvočne knjige ponuja več založb, seveda Mladinska knjiga, poudarek je na knjigah za otroke. Že pred več kot desetletjem so segment, naslovljen Živa beseda, začeli z zvočno knjigo, na kateri sta brala svojo poezijo Neža Maurer in Tone Pavček. Analitik knjižnega trga pri založbi Mladinska knjiga Rok Gregorin je pred časom povedal, da poskus izpred več kot desetletja ni bil posebej uspešen. Največjo uspeš­nico tistega časa, Da Vincijevo šifro, so izdali kot zvočno knjigo, a večjega uspeha ni bilo, povsem drugače je bilo in je še zmeraj z otroškimi knjigami.

Založba Sanje na primer ponuja zvočne knjige na plošči, med katerimi je nekaj raritet – Martin Krpan, ki ga na eni izdaji bere Stane Sever, na drugi Boris Kralj, dve zvočni knjigi Svetlane Makarovič, Večerni šansoni in Namesto rož, na spletni strani imajo med zvočnimi knjigami celo izdajo zgodb in pravljic Frana Milčinskega, ki jih je prebral njegov sin Frane - Ježek, vendar na kaseti.

Podjetje Audibook v okviru aplikacije za operacijska sistema android in ios ponuja leposlovje ter strokovno literaturo tako domačih kot tujih avtorjev v slovenskem jeziku, na spletni strani so zapisali, da ponujajo več kot 200 zvočnih knjig v več kot desetih kategorijah. Trenutno so našteli več kot 25.000 prenosov. Samo Rugelj v analizi tega segmenta trga ugotavlja, da je trg individualne prodaje elektronskih knjig v Sloveniji kljub javni podpori še vedno zelo majhen, največji del tega trga zdaj predstavlja knjiž­nični nakup elektronskih knjig.

Pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih deluje Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, kjer so na voljo knjižnična gradiva v brajici in zvočnih zapisih, primernih za osebe z motnjami branja. S članstvom si vsi s potrdilom o motnjah branja pridobijo dostop do vseh zvočnih gradiv: na avdio­kasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 je na voljo 5644 del slovenskih in tujih avtorjev.