Trmoglavo v jedrsko prihodnost

Slovenija je tako majhna, da je kjerkoli že tudi povsod. To dejstvo, ki je hkrati ugovor zoper lastno proizvodnjo jedrske energije, je vredno premisleka. Spomin na jedrske nesreče ne bi smel zbledeti, tako kot ne bi smel zbledeti spomin na holokavst in koncentracijska taborišča. Pomaga nam razkužiti razmišljanje.

Vlade in ekspertne skupine nam neobrzdani pohlep po energiji slikajo kot neizogibno stvarnost. Vzpostavljanje ideologije neizogibnosti je podcenjevanje državljanov. Vlade z ljudmi ravnajo kot Platonov zdravnik s sužnjem. Ker ta nima razuma, ga vodi dobrotni gospodar. Suženj Dobrega ne prepozna in ne razume, kaj je najbolje zanj ali za državo.

Da bi razumeli, zakaj jedrska energija enim izvablja hvalnice, drugim pa odpor, moramo poznati življenjske zgodbe ljudi, ki o njej pišejo. To so njeni proizvajalci in prodajalci ter jedrski strokovnjaki in strokovno poučena ter celo nepoučena javnost, ki sme reči: Nimam pojma, a se me še kako tiče! Marsikaj bi lahko povedale žrtve jedrskih nesreč, vendar te navadno molčijo. Nekatere tudi zato, ker se še niso rodile. Ko poslušam samoizbrane odločevalce, ki nam že skoraj gradijo drugi blok JEK, se počutim kot Platonov suženj. Kljub temu si bom drznil našteti nekaj razlogov proti taki zamisli.

Prvi so stroški, ki med gradnjo elektrarne vedno grozljivo narastejo. V svojem članku, ki bi ga morali brati vsi, ki imajo kakršenkoli vpliv, je o njih (med drugo dragoceno vsebino) prepričljivo pisal prof. dr. Dušan Plut. Oglejmo si aktiven primer, 3. blok finske jedrske elektrarne na baltiškem otoku Olkiluoto. Leta 2000 je družba TVO predlagala finski vladi, naj se odloči za gradnjo 3. bloka, leta 2002 je parlament sprejel odločitev, leta 2005 so začeli z deli. Elektrarno naj bi zgradili do leta 2010, fiksna cena pa je znašala 3 milijarde evrov. Tretji blok še ne deluje, rok za komercialni zagon so podaljšali do marca 2021, stroški pa bodo dosegli 11 milijard evrov. To se dogaja vzorno urejeni državi, kot je Finska.

Jedrske elektrarne je treba zgraditi, vzdrževati in na koncu sesekljati na koščke ter jih uskladiščiti v globokih geoloških odlagališčih (česar ni storil še nihče). Stroškom jedrske energije ni videti konca, razen če pred njimi prikladno ne zatisnete oči.
Drugi razlog je, da jedrska energija proizvede precej ogljikovega dioksida: vsak korak v postopku – razen same cepitve – porablja fosilna goriva. Uranovo rudo je treba kopati, drobiti in mleti, da iz kamnin pridobimo uranov oksid; treba jo je obogatiti; odpadne snovi je treba predelati in varno uskladiščiti. Bolj kot kopanje rude je energijsko pohlepno njeno drobljenje.

Tu nastopi tretji razlog, ki je povezan z drugim. Če bi jedrski energiji namenili dominantno vlogo, bi morali kmalu mleti petkrat siromašnejše trde uranove rude z vsebnostjo urana 0,02 odstotka – to je en del na 5000: za vsako tono uranovega oksida bi morali dobavitelji surovine skopati, zmleti in se nato znebiti okrog 5000 ton granita. Hkrati bi morala industrija začeti posegati po mehkih rudah (peščenjaku) z vsebnostjo samo 0,01 odstotka in tako za eno tono uranovega oksida skopati, zmleti in odstraniti 10.000 ton rude. Pri tako siromašnih rudah jedrska energija zadene ob mejo, ko se energijsko ravnotežje obrne zoper njo. Če bi uporabljali še siromašnejše rude in ohranjali standarde ravnanja z odpadki na vseh stopnjah, bi proizvodnja jedrske energije zabredla v deficit: v proces bi dovajala več energije, kot bi je dobila iz njega. Večino zgornjih analiz sta opravila jedrska znanstvenika Jan Willem Storm van Leeuwen in Philip Smith. Veljajo za siromašne rude, do katerih neizogibno vodi morebitna globalna oživitev jedrske energije.



Četrti razlog je že kar samoumevna lahkotnost odnosa do iztrošenega goriva. JEK visoko radioaktivne odpadke hrani na lokaciji elektrarne. Saj tako počno povsod po svetu, bo odgovor strokovnjakov, ki dodajo, da samo iztrošeno gorivo ni tehnični problem, največji problem je strah. Ko je černobilski reaktor v atmosfero bruhnil za 400 hirošimskih bomb radioaktivnega materiala, ki je za nepredstavljivo dolgo zastrupil velik del Evrope, je strah dobil svetlejšo podobo preživetvene strategije.

Če se potencialna nevarnost, ki jo skozi zobe iztisnejo ljubitelji jedrske energije, opredmeti, je hudo. Če bi se to zgodilo v Sloveniji, najmanjši jedrski državi na svetu, bi se znašli pred ukinitvijo samih sebe. Pridelovanje hrane bi postalo tvegano, morda celo nesmiselno, turizem bi usahnil. Spreletelo bi nas, da je prehranska samozadostnost pomembnejša od energijske.

Zaradi majhnosti naše države bi ne bilo pritlehno, celo če bi elektriko kupovali od Francozov, ki skoraj vso proizvedejo v svojih 59 JE. Jedrske dogodke in nesreče lažje premagujejo velike in bogate države; finančna zmogljivost 66-milijonske države je drugačna kot finančna zmogljivost 2-milijonske. Varnega prostora za razselitev bi zmanjkalo, saj naša državica po dolgem in počez meri samo kakih 150 kilometrov. Pri nas je kjerkoli res že tudi povsod. Obnašajmo se torej velikosti svoje države primerno. Saj vem: tudi v avto ne bi nihče sedel, če bi mislil samo na nesreče. Tako razmišljanje je vendarle preveč lahkomiselna pretvorba. Ker je najboljša elektrarna varčevanje, bi lahko proizvodnjo aluminija na primer prepustili Paragvaju, ki ima v hidroelektrarnah ogromne presežke.

Brez jedrske elektrarne se gotovo ne bi vrnili v Potočko zijalko, s katero so nam v 70. letih grozili strokovnjaki in politiki. Italijani so po černobilski katastrofi zaprli obe svoji JE. Nemci so leta 2011 v 17 reaktorjih pridelali 25 odstotkov svoje električne energije, danes jo v 7 proizvedejo pol manj; lani so delež obnovljive energije v skupni porabi zvišali na 46,3 odstotka. Tudi na sončni strani Alp atom ni edina možnost.