Svobodomiselnost idej in duha vodi k razcvetu in napredku v naši družbi

Ob spremljanju vsakodnevnih dogodkov v našem družbenoekonomskem, družbenopolitičnem, socialnem, kulturološkem, športnem in vsakršnem drugem življenju se mnogi sprašujemo, kaj bi lahko, poleg ustaljenega demokratičnega političnega sistema, sprejetih demokratičnih načel, poti in norm, še storili, da bi se želene spremembe po zadnjih parlamentarnih volitvah in referendumih odvijale hitreje.

Kaj je torej bolje, čakati na vladne odločitve, da bodo svobodomiselni in ustvarjalni novinarji RTV Slovenije lahko spet polno zaživeli (ob skrbno premišljenih in preprostemu državljanu težko razumljivih pravnih akrobacijah sedanjega vodstva RTV), ali pa izbrati druge, še sprejemljive demokratične poti? Naše ulice in trgi, torej zadnji dogodki in njihovi politični odmevi kažejo, katere poti naj bi izbrali. Ob tem se še sprašujemo, bomo še kdaj dvignili raven delovanja RTV-ja in posledično naše medijske krajine na tako visoko raven, na kateri smo že bili?

Kdor redno spremlja rubriko Pisma bralcev, se bo morda spomnil, da smo v enem izmed prispevkov pred skoraj letom dni govorili o podpori nezadovoljnim in stavkajočim novinarjem, skupaj z mnenjem že večkrat omenjenega prof. dr. Marka Milosavljevića s FDV, ki jim je argumentirano izrazil vso podporo. In kje smo danes? Ker nisem pravnik, tako kot še mnogo resnicoljubnih ljudi s širšimi družbenimi razgledi v svet težko razumem zadnji sklep ustavnega sodišča, ki pa ga je treba, tako govorijo vsi, spoštovati. Glede naše RTV Slovenija pa stopicamo na mestu ali pa, gledano razvojno, z vidika neodvisnega in ustvarjalnega novinarstva, hodimo celo nazaj. Sprašujemo se, do kdaj.

Morda pa bi celotno demokratično delovanje obogatili z generacijami, ki prihajajo. Koliko in kaj lahko prispevajo mlajše generacije k preporodu naše družbe, lahko spremljamo ob aktivaciji skupine mladih ljudi, zbrane okoli Inštituta 8. marec, ki pušča vidne sledi v našem družbenem in političnem prostoru. Njihovi premiki v družbi so na osnovi posameznih odmevnih dejavnosti in akcij vidni, čeprav bi jim nekateri radi odvzeli status organizirane civilne družbe ali še več v prispodobi – radi bi jim vzeli ves »veter iz jader«.

Zanimivo in skoraj bi lahko rekli, da gre za fenomen, kako se s sociološkega oziroma družbenega vidika v vsaki novi mladi generaciji najdejo ljudje, ki bi radi spreminjali in spremenili svet in vsakokratno »krivično stanje« v družbi ter postavili nove temelje za enakovreden in enakopraven razvoj vseh ljudi. Izhajajoč iz visoko postavljenih moralno-etičnih norm in vrednot bi radi »premikali gore«. Borijo se proti dvojni morali, za poštenost in pravičnost med ljudmi na vseh ravneh. Za vsako ceno bi radi spremenili družbeno neskladje, socialno nepravičnost, neenakost med spoloma, radi bi odpravili nasilje v družini in vsak nedopustni poseg v intimo mladenk in mladeničev. Še veliko tega bi lahko našteli, tudi sprevrženo spolno nasilje nad ženskami in moškimi, ki niso nikakršna izjema, vse z željo, da bi bilo skladja in sožitja med ljudmi mnogo več, kot ga je danes.

Protesti, demonstracije in različni podporni shodi so lahko pomemben dejavnik pri spreminjanju večkrat spornega stanja v družbi, niso pa edini. Tudi pisana beseda zaleže v tovrstnih prizadevanjih in še posebej novonatisnjena knjiga. Prav to se je pred kratkim zgodilo. Ob komentarju, da pomeni vsak izid knjige na naših tleh »mali praznik« za Slovenijo in »velik praznik« za avtorja, smo z veliko pozornostjo in zanimanjem spremljali krstno prestavitev knjige: #metoo – vihar, ki je pretresel svet, avtorice Nike Kovač, ki je, kot vemo, hkrati tudi direktorica za nekatere spornega Inštituta 8. marec. Prav zaradi njihove prodornosti, mladostne energije, družbene kritičnosti in življenjskega optimizma je mnogim drugače mislečim trn v peti. V bistvu pa gre vrednostno za visoko humano, sodobno in v prihodnost usmerjeno združbo prizadevnih mladih ljudi, ki s svojim znanjem, védenjem in sposobnostjo bogatijo družbo ter jo spreminjajo na bolje. Knjiga je veren odziv in odkrit odgovor na dolgo zatajevano in prikrivano stanje glede spolnih zlorab in zlorab nasilja v naši družbi. Razkrite zgodbe v različnih družbenih in socialnih okoljih govorijo same zase in razkrivajo, kaj vse in kje se dogajajo (ali so se dogajale) človeške sprevrženosti, ki so bile do nedavnega skrite, prikrite in »pospravljene nekam tja«, da jih ne bi nikoli našli.

Poznane in odmevne so njihove slovenske akcije »Jaz tudi« in njeno nadaljevanje »Samo ja pomeni ja«, kar je posledično vodilo k redefiniciji kaznivega napada in posilstva ter k sprejetju ustreznega zakona. K njihovemu premišljenemu izboru posameznih dejavnosti in neposrednih akcij spadajo tudi prizadevanja za ohranitev »pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki naj velja za vse v Sloveniji«, ne glede na njihovo socialno in ekonomsko pripadnost, raso, narodno pripadnost, stopnjo izobrazbe, vero, svetovni nazor ali druge osebne okoliščine. To preprosto mora biti in ostati neodtujljiva pravica deklet, žensk in žena, tako kot je to zapisano v 55. členu naše ustave, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvih otrok. Zato je vsakršna pot, po kateri bi na primer sledili Poljski, Madžarski ali nekaterim ameriškim zveznim državam, povsem nedopustna in nesprejemljiva.

Tudi akcija »Samo ljubezen«, ki odklanja vsako nestrpnost, sovražni govor ali celo nasilje, poudarja pa zbliževanje, razumevanje, strpnost in spoštovanje sočloveka, spada v krog globljih humanističnih (človeku in ljudem prijaznih) dejavnosti, ki naj bogatijo naše vsakdanje življenje in bivanje. To pa naj bo naša prihodnost, v kateri se bodo v vsej polnosti izražale svobodomiselnost, resnicoljubnost ter svoboda duha in idej.