Samo ljubezen

Spomnim se, kako sem maja 2002 s pariškimi znanci posedala v barčku v Le Maraisu, ko so mi evforični kazali naslovnice s Sestrami, ki so jih tudi Francozi še pred finalnim šovom uvrščali med največje favorite.

Marlenna, Daphne, Emperatriz, oblečene v kostimčke stevardes s podpisom Uroša Belantiča. Srce veliko kakor svet … Od takrat dalje je pesem Samo ljubezen del repertoarja na valetah, v vrtcih, na maturantskih plesih, porokah, rojstnih dnevih …

Na božičnem koncertu Magnifica v Stožicah smo vsako leto čakali na ta komad, ga bodo zapele Sestre, in če, v kakšni preobleki  ... Nazadnje, na enem od bolj nenavadnih izborov za Emo, kjer smo dobili Carpe Diem, jo je Tomaž Mihelič oziroma Sestra Marlenna odpel z Bojanom Cvjetićaninom iz Joker Out ... In spet me je prešinilo, kakšen komad je to, komad, ki se preoblači v različne kostume in aranžmaje in ne izgubi ne svežine ne moči. Ko me gledaš, vidiš to, kar si.

Sestre so bile pionirke nečesa, kar je bilo takrat pri nas še v povojih. Iz subkulture so na visokih petah stopile v mainstream, na vsako vaško veselico. Zdaj, po enaindvajsetih letih, lahko zares dojamemo učinek pesmi, njeno sporočilo. Lahko ti podarim samo ljubezen.

Zadnjič me je na mailu presenetilo sporočilo Inštituta 8. marec, v katerem članice in člani pozivajo, da potrebujemo jasen sistem kolektivne solidarnosti, ki si bo ob povečevanju sovražnega govora prizadeval za širjenje prijaznosti in strpnosti. Po vzoru ameriških Love Squad Warriors bodo ustanovili »spletno vojsko« tistih, ki bodo ob sovražnem govoru s komentarji širili dobre misli in ljubezen. In besede … poznaš jih tudi ti ... Ni naključje, da so ambasadorje ljubezni imenovali Samo ljubezen.