Strokovna neodvisnost: med zakonitostjo in človeškim faktorjem

Ta zapis je spodbudil stvarni dogodek iz mojega nekdanjega akademskega delovanja na eni od članic Univerze v Ljubljani. Ker pa problem, ki ga želim osvetliti, daleč presega konkretnost omenjenega primera in tako za širši javni razmislek ni bistven, sem ga posplošil.

Torej. Na različnih stopnjah našega šolstva ves čas slišimo, kako so učitelji in profesorji povsem strokovno neodvisni pri svojem odločanju, usmerjanju in izvajanju določenega programa, na univerzitetni ravni pa preko posameznih kateder tudi pri izvajanju celotnih strok. To je seveda več kot prav in s tem se gre tako na načelni kot dejanski ravni povsem strinjati, a le do točke, ko ta neodvisnost ne podleže preveč osebnemu, človeškemu faktorju, na katerega nikoli ne bi smeli pozabiti.

Ironija je namreč, da je sistem, ki je skrajno formaliziran in uravnavan z namenom karseda pravičnega in strokovnega delovanja v dobro učencev, dijakov in študentov, na univerzitetni ravni pa tudi do posameznih strok in habilitacij sicer zakonit, torej formalno brezhiben, a žal, kot kažejo primeri iz prakse, nemalokrat upravičeno vprašljiv. Pridno uravnavan sistem namreč preredko pomisli prav na upravičenost, ustreznost ali legitimnost strokovne neodvisnosti, torej na možnost človeškega faktorja, preproste hotene ali nehotene zmote. Seveda, takšen pomislek neizbežno spodbudi nesoglasja med vpletenimi deležniki. Spodbudi pa tudi ustvarjalen dvom, samokritičnost, tvoren dialog in predvsem možnost za boljše odločitve.



Negativna selekcija v najširšem pomenu tega pojma je zato stalna spremljevalka takšnega sistema, ki ima za svoje odklone, ko prihaja do njih, vzpostavljene prešibke varnostne mreže. Pa naj gre za (ne)izbore vsebin, ki bi poglobile in obogatile učne načrte, financiranja raziskovalnih dejavnosti ali habilitacije za ozka in specifična strokovna polja.

Če je prostor omejen geografsko in s človeškimi viri, kot je to primer v Sloveniji, je nujen stalen prepih, predvsem pa bistveno višja stopnja kritičnega zavedanja in odgovornosti za takšna in drugačna ravnanja. Še posebej na izobraževalno-akademskem področju, ki ne le izobražuje, pač pa tudi vzgaja bodoče razumnike. Pri tem seveda splošni etični espri, ki preveva naše izobraževalne ustanove, in seveda zgledi pedagoškega kadra nikakor niso nepomembni. Nasprotno. Slovenec je mojster v polarizaciji in črno-belem gledanju na svet, teže pa priznava in sprejema odtenke, še težje se z njimi spopada. In tu je prevlada strokovne neodvisne vprašljivosti, človeškega faktorja in zakonite preglasitve lahko škodljiva. Zato je vedno nujen in koristen široki kot, ki povečavam ne jemlje vnaprej njihove upravičenosti, le pomaga in koristi jim pri dodatni (samo)presoji.

Še tako natančen sistem vedno tvorijo in upravljajo samo ljudje. Napake se torej dogajajo. Na osebni ravni kot krivice, na splošni pa kot resne »zmotljivosti«, ki imajo lahko kritične in daljnosežne posledice.

Kako pomembno je upoštevanje človeškega faktorja, je pokazala presoja odločitve pilota Chesleyja Sullenbergerja, ki je leta 2009 ob naletu ptic in odpovedi obeh motorjev letala uspešno zasilno pristal na reki Hudson, s tem pa rešil vse potnike in člane posadke. Medtem ko je bil za javnost junak, je letalska stroka sprožila postopek, v katerem je s simulacijo nesrečnega leta poskušala dokazati, da se je pilot za pristanek na reki odločil nápak in s tem ogrozil življenja ljudi. Šele ko so upoštevali zamik v reakciji pilota simulatorja, torej priznali človeški faktor, se je pokazalo, da letalo nikoli ne bi doseglo letališča in da je bil pristanek na reki edini možni poskus rešitve.