Visokošolske inštitucije nosijo pomembno odgovornost do lokalnega okolja

Kaj lahko univerza stori za svojo lokalno skupnost? Kako pridobljena znanja unovčiti v lokalnem in regionalnem okolju? Kakšna bi morala biti prihodnost visokošolskih inštitucij? O teh temah so domači in tuji strokovnjaki razpravljali na konferenci Zavzeta univerza – Povezovanje globalnega in lokalnega, ki sta jo na Bledu pripravila Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) in Zveza za akademsko sodelovanje (ACA).

Skrb za razvoj družbe

Univerza kot prostor izobraževalne in raziskovalne dejavnosti, kot inkubator idej in kot pomemben segment družbe za razvijanje kritičnega razmišljanja nosi pomembno odgovornost do svojega okolja. Po besedah direktorice CMEPIUS Alenke Flander lahko le internacionalizirana visokošolska inštitucija, ki se povezuje z inštitucijami v drugih državah in na drugih celinah, hkrati pa se aktivno ukvarja s svojo bližnjo okolico, lokalnim in regionalnim habitatom, celovito izvaja svoje glavno poslanstvo – skrb za razvoj družbe. »V družbi znanja so prav visokošolske inštitucije gradniki nadaljnjega razvoja, zato morajo univerze delovati zavzeto. Odzivati se morajo na pomembne družbene fenomene, denimo nastajajoča civilna gibanja, na potrebe po terciarni izobrazbi in velike družbene spremembe,« poudarja Flandrova.

Tri vrednote za zavzeto univerzo

Laura E. Rumbley, izvršna direktorica za področje raziskovanja in razvoja znanja pri Evropskem združenju za mednarodno izobraževanje (EAIE), poudarja, da so za zavzeto univerzo potrebne tri vrednote, ki omogočajo poglobljeno in avtentično sodelovanje z zainteresiranimi deželniki: pogumna zavzetost za kritično razmišljanje, sočutje, ki se izraža z iskreno skrbjo za »višje dobro«, in zavezanost k odgovornemu in etičnemu ravnanju na podlagi verodostojnega znanja.

Aktivno državljanstvo

Lorraine McIlrath z narodne univerze na Irskem, koordinatorka pobude Community Knowledge Initiative, je v ospredje postavila državljansko udejstvovanje in aktivno državljanstvo kot ključni prvini misije posamezne inštitucije. Ustroj posamezne univerze lahko za potencialne partnerje iz okolja predstavlja zapleten sistem, zato morajo univerze po njenem poiskati načine za lažjo dostopnost, obenem mora biti posamezna inštitucija manj hierarhična, demokratizirati mora svoje znanje in odnose ter se prek sodelovanja in partnerstev odzivati na družbene izzive.

Prisluhniti študentom

Generalni sekretar mreže Aurora Universities Network iz Amsterdama Kees Kouwenaar je izpostavil še en pomemben segment: pomembno je, da posamezna inštitucija prisluhne študentom. Z njim se je strinjal predsednik ACA Ulrich Grothus, češ da mora sleherna univerza razviti svojo strategijo, ki pa odseva potrebe študentov, raziskovalcev in okolja.

Pametne vasi

Primer sodelovanja visokošolske inštitucije z lokalnim okoljem je predstavila Emilija Stojmenova Duh, docentka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in koordinatorka mreže FabLab Slovenija. V sklopu projekta Pametne vasi namreč skrbijo za digitalno transformacijo ruralnih okolij, pri čemer gre za vzpostavitev digitalne infrastrukture, s pomočje katere prek aplikativnih in ciljno usmerjenih raziskav in projektov rešujejo realne odzive in se odzivajo na potrebe lokalnega okolja. Eden takih primerov je digitalizacija medgeneracijskega centra Hiša vseh generacij v Kungoti, drugi pa vzpostavitev razpršenega hotela v Padni.