Sporna ali pohvalna ravnanja Svetlane Makarovič?

V zvezi z ravnanjem Svetlane Makarovič, ki je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado, potem ko so jo odločevalci dodelili tudi patru Rupniku, se je v zadnjem času v javnosti razvila obširna polemika. Ob nedavnem javnem razkritju nekaterih ravnanj patra Rupnika je namreč Makarovičeva izrazila pripravljenost, da to veliko priznanje zdaj vendarle sprejme. V javnosti smo lahko zasledili mnogo kritik na račun njenih pričakovanj, še posebej ostre so bile v medijih, ki so naklonjeni desnici.

Kaj je razlog za javno zgražanje nad Svetlano Makarovič? Ali je to res le nestrinjanje s protestno zavrnitvijo priznanja pred leti in sedanjo izraženo željo po prevzemu? Menim, da gre za nekaj drugega. Namreč, ob nekem drugem priznanju, zlatem častnem znaku svobode, so leta 1993 desno politično orientirani Janez Janša in sonagrajenci ravnali enako oziroma podobno kot zdaj Makarovičeva: v znak protesta zaradi podelitve častnega znaka svobode njim neljubim prejemnikom so tedanjemu predsedniku države protestno vrnili prejeta priznanja, konec preteklega leta pa so jih blagohotno sprejeli nazaj. Svetlana Makarovič je, kot kaže, razmišljala podobno, zato njena pričakovanja ne bi smela biti razlog za zgražanje.

Kaj je torej pravi razlog, da imajo mediji in politiki tako drugačen odnos do užaljenih in kasneje potolaženih politikov na eni in do kulturnice na drugi strani? Njihova vloga pri osamosvojitvi države ni sporna, enako pa za javnost, tudi za njen desni del ne more biti sporna umetniška oziroma kulturna vrednost del Makarovičeve. Ni sporna vrednost njenega opusa, za katerega ji je bila dodeljena Prešernova nagrada. Kaj je potem osnovni razlog za javno gonjo proti njej?

Za različne ljudi je pri Makarovičevi moteče marsikaj, vendar pa mislim, da je pravi razlog za zgražanje njeno izražanje nazorskega oziroma političnega prepričanja. Ni skrivnost, da je desna politična in kulturniška opcija v zavezništvu z Rimskokatoliško cerkvijo. V nasprotju s tem več kot očitnim sožitjem pa Svetlana Makarovič javno izraža ponos, ko nosi rdečo zvezdo, ki je simbol komunizma, smrtnega sovražnika RKC, obenem pa izraža svoj negativni odnos do Cerkve. Kadar je za to priložnost, poudarja svojo zavezo, svoje prepričanje, da je njena dolžnost sovražiti Cerkev. Mislim, da njeno odkrito izražanje lastnega prepričanja ne bi smelo biti vzrok, da si kdorkoli od nas ustvari slabo mnenje o njej. V javnih medijih, tudi na javni RTV Slovenija, imamo oddaje in novinarje, ki – kot na primer Jože Možina – naravnost spodbujajo intervjuvance, da izražajo negativen odnos do partizanov, do rdeče zvezde … Hkrati so vsako nedeljo na sporedu javne TV verske oddaje, v katerih je Cerkev seveda prikazana drugače, kot jo vidi Makarovičeva, namreč kot zelo pozitiven pojav. Svetlana Makarovič ima tako kot avtorji in ustvarjalci omenjenih oddaj pravico imeti svoje mnenje o Cerkvi in o rdeči zvezdi, pravico ima to mnenje javno izražati, pri tem pa ni dolžna utemeljevati razlogov zanj. Gotovo ni edina, ki ima negativen odnos do Cerkve, je pa ena od maloštevilnih vidnih javnih osebnosti, ki si to upa javno povedati.

V zvezi s svojim brezkompromisnim in odkritosrčnim izražanjem bi si Svetlana Makarovič zaslužila posebno, še neobstoječo nagrado, nagrado za osebni prispevek k uveljavljanju pravice državljanov do svobodnega izražanja in pravice slehernika do lastnega mnenja. V resnično pluralni in demokratični družbi bi taka nagrada morala šteti za eno od najpomembnejših državnih priznanj.