Želimo si moderno, tehnološko napredno zdravstvo

Petra Juvančič je poudarila, da se zelo težko pogovarjamo o prihodnosti zdravstva, če ne bomo zmožni na nek način zagotoviti finančne vzdržnosti zdravstvenega sistema, pa seveda poleg demografske slike še kadrovski izzivi in podobno. Pri tem je navedla izjavo prof. dr. Mitje Čoka iz Inštituta za ekonomska raziskovanja: »Danes okoli 3000 tisoč ljudi plača kar 75 odstotkov celotne dohodnine in 57 odstotkov vseh zdravstvenih prispevkov, ki že sedaj ne zadostujejo za plačilo vseh potrebnih storitev.«

Bonča je dejala, da Slovenija od 8,5 do 9 odstotkov BDP za neposredne zdravstvene izdatke. Vendar razvitejše države namenjajo večje odstotke za razvoj zdravstvenega sistema.  Zadnja številka za leto 2022 je 8,8 odstotka - vendar to so samo tekoči zdravstveni izdatki, za investicijske izdatke pa namenjamo 0,4 odstotka BDP, kar je primerljivo z državami EU, ampak je treba pogledati, kakšen razkorak imamo in kako smo z investicijami v preteklosti - in je ta delež premajhen. ko govorimo o zdravstvu, predstavniki gospodarstva govorijo o bremenu, jaz pa vedno govorimo¸o tem, da zdravstvo soustvarja BDP – in direktni stroški so le en element, indirektni stroški pa so v obliki izgub delovnih dni, absentizem, skoraj 700 milijonov na leto – to breme nosijo tudi podjetja in posamezniki, ker ne dobijo v celoti nadomeščenega prihodka. Treba pogledati s širšega vidika, ko pčresojamo o tem, kakšno breme je.

Ena je višina izdatkov, kjer smo mi primerljivi z EU, drugo pa je struktura izdatkov po virih financiranja in pa po namenih. Po javnih virih financiranja, da smo lahko solidarno zdravstvo, smo pod povprečjem EU (se uvrščamo na 19.-20. mesto po deležu javnih izdatkov). Neka reforma strukture virov financiranja je na mestu, je pa treba paziti, na kakšen način.  Treba je nehati z negativnim odnosom do prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ker drugače se bodo razvila vzporedna zdravstvena zavarovanja, kar pa je lahko za javni zdravstveni sistem destruktivno.

Struktura virov financiranja: narediti neko nepremišljeno reformo lahko vodi do tega, da na koncu ne bo dovolj sredstev za dolgotrajno oskrbo in podobno, je še dejala Bonča.

Opozorila je, da smo od leta 2019 do danes v slovenskem zdravstvenem sistemu zagotovili milijardo evrov. »Pokažite mi sektor, ki je imel v treh letih tako hitro rast,« je dejala. Zanjo je ključno, kako denar razporejamo, »temeljni problem, o katerem se ne pogovarjamo, pa so mehke proračunske omejitve«. Dokler veljajo te, je dodala,, se ne bo spremenilo nič.

Najprej človek, potem pacient

Urška Močnik o dveh »silosih«, sistemu zdravstvenega in socialnega varstva meni, da sta zelo prepletena, žal pa ne tudi povezana. Zakaj? »Ker med njima očitno ne obstajaj dialog. Pri nas imamo tri ministrstva,  ki so se osredotočila na dolgotrajno oskrbo. Na ministrstvu za zdravje prevladuje medicinski vidik na sistem, na  ministrstvih za socialne zadeve in za solidarno prihodnost pa bolj socialni vidik. Menim, da potrebujemo oba vidika, da moramo človeka najprej gledati kot človeka. Zlati v dolgotrajni oskrbi gre za ljudi, ki so najprej ljudje, šele potem postanejo pacienti. Lahko bi imeli eno ministrstvo z dvema podsistemoma, kot na Finskem. Če pa obdržimo sedanje stanje, moramo vzpostaviti dober dialog. A menim, da se ne znamo ne pogovarjati ne poslušati.«

Štefanija Zlobec, predsednica Spominčice, je na pogovoru pogrešala predstavnike ministrstva, opozorila pa je, da nujno potrebujemo zakon o dolgotrajni oskrbi: »Pohiteti je treba, časa pa je premalo.«

Modeli so različni, je dejala, a pomembni so pogovori o »problemih, ki so na mizi«. V vlogi predsednica zveze pacientov pa je dodala: »Ugotovljeno je, da se glasu pacienta sploh ne sliši. Ves zdravstveni sistem je zaradi pacientov, vsi smo v isti košarici.«

Čakalne vrste, pomanjkanje kadra, slabi normativi v domovih starejših, slabše plače – vse te težave, pravi Zlobčeva, trajajo že desetletja.

Z boljšo organizacijo – ne z nujno več denarja – bi lahko po njenem v našem sistemu marsikaj izboljšali.

»Lani smo se pogovarjali, da je v Sloveniji prek 140.0000 pacientov brez izbranega zdravnika,« je spomnila Došenovičeva, po navedbah katere, se je od 1. avgusta lani do 1. avgusta letos v vseh ambulantah dodatno opredelilo dobrih 16.000 ljudi, a v šolskih dispanzerjih jih je toliko manj. Kaj smo torej naredili, se je vprašala in tudi odgovorila: »Nič.«

Jurij Šorli je spomnil, da zmanjšati rehospitalizacije v bolnišnicah za 20 odstotkov pomeni zmanjšati prihodke za tretjino.

Zlobčeva je opozorila tudi na negovalne bolnišnice, o katerih se tudi pogovarjamo dve desetletji, pa ni veliko od tega …

In katera kombinacija zdravstvenega sistema je prava? Temelj je stabilno, javno zdravstvo, meni Došenovičeva: »Nasprotno javnemu je zasebno, tržno zdravstvo. Tržno zdravstvo bo vedno obstajalo, ne moremo ga preprečiti, lahko pa mu določimo mesto.« Razvoj tržnega zdravstva nam vedno pove, kaj je narobe v javnem, še meni.

V zdravstvenih sistemih po Evropi je javno financiranega okrog 85 odstotkov, ostalo je tržno zdravstvo. Kaj bo v slovenski zdravstveni košarici, bo po njenem težka odločitev, ki pa jo bo treba sprejeti.

Črni trg oskrbe na domu cveti

Glede zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOSK-1) Urška Močnik meni, da v veliki meri sledi ZDOSK, a je bolj pregleden in bolj transparentno določa prehode iz obstoječega v nov sistem: »Storitve dolgotrajne oskrbe v Sloveniji imamo, a ne pod istim okriljem. Govorimo o pomoči na domu, o dnevnih centrih, o domovih za starejše, patronažni službi.« Zakon, kot je trenutno, je po njenem dober, ima pa nekaj odprtih vprašanj, za katere računa, da bodo rešeni s podzakonskimi akti. Med drugim omenja zmanjšano število ur obravnave za najvišjo stopnjo oskrbe. Po novem zakonu naj bi ji pripadalo 3,6 ure. »Ne vemo pa, ali bo tak pacient upravičen tudi do storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja,« je opozorila.«

Glede na to, da je v DSO-jih polovica zaposlenih na minimalni plači, se bo kadrovski problem še stopnjeval, meni.

Došenovič Bonča se ob zadnjem zakonu o dolgotrajni oskrbi sprašuje, kako je mogoče odložiti financiranje: »To je nevarno. Kadrovski problem je že zdaj velik. Mnogi DSO so zaradi tega zaprti. Definirali smo storitve, ne pa, kako jih bomo financirali.«

Tudi Zlobčeva se strinja, da je zakon o dolgotrajni oskrbi nujen: »Večina ljudi, ki potrebuje oskrbo, živi doma. Pri demenci je takih 90 odstotkov. Njihove družine nimajo skoraj nobene podpore in imajo finančne težave. Deluje pa črni trg. Če za starše potrebuješ 24- urno oskrbo, to stane prek 2000 evrov mesečno. Večina slovenskih družin nima tega denarja. Večinoma pade oskrba na ženske v družinah.«

Močnikova dodaja, da je glavnina dolgotrajne oskrbe v preteklosti temeljila na DSO: »Dolgotrajna oskrba na domu je dražja od institucionalne.« Cena še ni znana, tako da Slovenijo tudi na tem področju še čaka nekaj dela.

Dodatek za pomoč in postrežbo je pravica in ni

Došenovičeva dodaja, da je ogromno pravic vgrajenih v sistem: »A žal dolgo traja, denimo, urediti začasno skrbništvo. Dodatek za pomoč in postrežbo je pravica in ni. Ljudje nanjo čakajo po pet, šest mesecev. Vedno znova se sprašujem, kako se znajdejo manj vešči judje.«

Šorli o slovenskem e-zdravstvu meni, da je digitalizacija v zdravstvu nuja, a to ni vpis podatkov v računalnik, ampak je bistvo v njihovi uporabi za bolnika: »Bolnik od številnih vnesenih podatkov nima nič.« Vprašljiva pa je tudi stimulacija …

Dokler ne bomo prišli do realnih podatkov o bolniku – ne podatkov, potrebnih za izračun storitev – nam nobena digitalizacija ne bo pomagala, je prepričan: »Če storitev bazira na tem, da jo opredeliš kot ekonomsko, ne kot strokovno vprašanje, dobi povsem druge dimenzije.«

V Sloveniji pogreša strokovni nadzor nad upravičenostjo storitev, ki bi ga moral izvajati neodvisen organ iz tujine, je prepričan Šorli: »Ko bomo imeli tak organ, bo tudi način obračuna storitev drugačen.«

Došenovičeva priznava, da so tudi mnogi podatki za obračun lahko zelo koristni. Ključen problema zanjo je, da bi moral povratno informacijo  dobiti strokovni tim, ne vlada in ministrstva. Vrnimo povratno informacijo pravemu, je pozvala.

In česa naj se najprej loti bodoči minister za zdravje?

Šorli meni, da je za reformo zdravstva potrebna reforma družbe: »Zato naj jo vodi premier, ob neuspehu pa odstopi on.«

Došenovičeva je naštela naslednje izzive: »Trde proračunske omejitve, nefinančne spodbude, posodobitev plačilnih modelov, optimizacija mreže za bolezni, kjer je največja umrljivosti ter vzpostavitev registrov za te bolezni in peta zadeva: financirati bomo morali z javnimi i zasebnimi viri ter preprečiti preveliko razrast vzporednih zdravstvenih zavarovanj.«

Po Zlobčevi bo prednostna naloga novega ministra za zdravje v prvi vrsti veliko pogovorov med vsemi deležniki.

Močnikova pa odgovarja: »Imamo projekcije finančnih potreb v zdravstvu in demografskih sprememb, torej lahko naredimo tudi projekcije, na katere zdravstvene probleme se bomo morali v naslednjih dvajsetih letih osredotočiti, oblikovati tudi kadrovske potrebe, se povezati s sistemom izobraževanja in poskušati doseči, da bomo zagotovili kader za potrebna področja v naslednjih desetih letih. Pomembna sta poenotenje in integracija sistemov zdravstvenega in socialnega varstva.«