Smisel? V harmoniji je zame smisel življenja.

Imeti več, biti močnejši, za vsako ceno, je to smisel življenja? Kaj pa služiti narodu ali bogu? Ali noro bogatim in ob tem siromašiti naravo? Vsekakor smo člen v prehranjevalni verigi rastlin in živali, tudi črvov, bakterij in drugih organizmov. Se zato krčevito oklepamo življenja? Celo živali na farmah (v tovarnah mesa, mleka in drugih dobrin), »živali brez svojega življenja«, se borijo za življenje. Bolj ko je kdo ogrožen, bolj se bori, da preživi. Pa se zgodi, da človek ne vidi več smisla živeti. Duševno trpi, obupa in nasilno prekine svoje življenje.

Smisel? Je to energija, ki poganja življenje? Je poslanstvo za karkoli? So to cilji, kot so ljubezen, sreča, radost, po katerih hrepenimo? Kaj pa nesrečna ljubezen in nesreča, ko lovimo srečo? Ob tem trpimo.



Zakaj brezpogojna materinska ljubezen? Mati, oče in še kdo se razdaja, zastavi svoje življenje za drugo bitje. Kot tisti, ki varujejo trop. Čebela piči in umre, ko brani roj. Vojaki umirajo za domovino. »Veš, mama, lepo je živeti, a za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« je zapisal pesnik. Tako govorijo čustva. To so naravne vrednote. Pa je smiselno umreti za idejo, za lepši svet? Kaj mu bo družba, ko ga več ne bo? Tako pravi um. Zakaj raje ne poskrbi zase, ne daje, temveč le jemlje drugim, kopiči dobrine na zalogo, krepi moč, s katero prisili druge, da mu služijo in krepijo moč tja v neskončnost? Mar mu je za naravo in druge! Se napihuje, bojuje, trpi, dokler ne znori! To je zdaj vrednota. Pa ima to tudi smisel?

Čas, prostor in druge dobrine so omejeni

Prijetno je, ko potešimo potrebe, in trpimo, ko jih ne. Težko je, ko nismo od drugih sprejeti, ko nismo ljubljeni. Ljubezen je pomembna. Brez nje nas ne bi bilo! Bilo bi lepo, če bi bili vsi prijazni in ljubeči, ko ne bi nihče storil drugemu kaj žalega. Vse živo bi živelo med sabo v naravi spokojno. V miru; brez jeze, sovraštva, strahu; brez bolečin in trpljenja; v simbiozi. Imeli bi raj na zemlji! To pa je utopija! Drug drugemu smo potrebni in v pomoč, a žal tudi hrana in v napoto. Čas, prostor in druge dobrine so omejeni. Večji žre manjšega, da preživi. Dovolj majhni (bakterije) pa se spravijo tudi na največje. Vsi dajemo in jemljemo. Rastline in živali si izmenjujemo dušik in kisik, drug drugemu smo tudi hrana. Vse je v nekem ravnovesju (v harmoniji), ki se stalno spreminja. A ko neka vrsta pridobi preveč moči, lahko še hitreje krepi moč, tako da zmaga, požre in uniči vse naokrog in s tem uniči še sebe.



Se to nam zdaj dogaja? Smo že dovolj izropali naravo in si podredili vse živo, kar nam je dosegljivo, da se ropamo in pobijamo že med sabo? V kakšni družbi živimo? Naravnih virov je vse manj; zemlja, voda in zrak so onesnaženi; iztrebili smo mnoge živalske in rastlinske vrste; odpadkov, tudi zavržene hrane, je ogromno; proizvodov in hrane je namreč v izobilju, pa vedno več ljudi umira od lakote, žeje in je brez strehe nad glavo. Neenakost med nami je nedoumljivo velika. Znanost, tehnologija in informatika, v globalnem svetu, bi lahko zagotavljale napredek, blaginjo vsem ljudem in ohranjale zdravo naravo. Žal je navedeno v službi bogatih, zato neenakost narašča, večja je revščina in narava še bolj uničena. Ropanje in uničevanje planeta se dogaja tudi že globoko pod zemljo in v vesolju.

Razvoj pri nas in v svetu je naravnan k izdelavi mnogovrstnih, nekvalitetnih izdelkov, ki so uporabni le v času garancije, potem pa morajo čim prej na smetišče, da uporabnik kupi nov proizvod. Reklame in stroški prodaje (nepotreben strošek) predstavljajo že glavnino cene produktov. Strošek izdelave (virov, dela) je v proizvodu vedno manjši. Varčujejo pri plačah, sociali, skupnem dobrem in poslujejo v davčnih oazah, da povečujejo dobičke. A s tem siromašijo potrošnike, kupno moč.
Lastniki zapirajo ali prestavljajo proizvodne obrate v kraje, kjer so delovna sila in viri še skoraj zastonj. Zmanjšujejo kupno moč doma, tam pa je že prej ni bilo.

Vsak zase sam najpomembnejša stvar

Izmišljajo si finančne instrumente (virtualne mahinacije), kjer brez dela oz. proizvodov še hitreje kopičijo bogastvo in moč. Ta ni več odraz storitev in proizvodnje dobrin, temveč mešanje megle na finančnih trgih. Vse to z ekonomijo v naravi, katere del smo, nima nobene zveze. Ima pa pogubne posledice.



Če bi le del bogastva iz davčnih oaz ali tistega, ki ga namenjajo za proizvodnjo orožja, za pobijanje soljudi, »zmagovalci« namenili za ljudi, bi izkoreninili revščino, zatrli bi mnoge bolezni in zaustavili uničevanje narave. Ravnali bi etično. Spoštovali bi naravne vrednote. Videli bi gozd, ne le drevo! A zmagovalci so prepričani, da »brez vojne ni stabilnosti«! Trudijo se za permanentno vojno, saj so vojni dobičkarji. In mi jim žal verjamemo, da je vsak le zase odgovoren. Sami smo si krivi, da nismo zmagali. »Vsak je svoje sreče kovač!«

Vsekakor je vsak zase sam najpomembnejša stvar na svetu, tudi drevo. Brez drevesa ni gozda, kot brez rastlin, živali in ostalih ljudi, brez narave ni človeka! Narava je naš dom in mi smo le delček nje, ki sobivamo z vsem, kar nas obdaja. Spoštovati druge, biti hvaležen naravi, da smo lahko del nje, mislim, da je ključno za naše preživetje. Okolje moramo čuvati, mu več dajati in od njega skrbno (skromno) jemati skladno s tem, kar nam ponuja, tako da ohranjamo ravnovesje, harmonijo. To pomeni ravnati ekonomično z okoljem. Gojiti ljubezen in brzdati sovraštvo je etično! Ljubiti, živeti z vsem živim in neživim v harmoniji, je zame smisel življenja!

Povezane vsebine

Odkrili svetlobo prvih zvezd v mladem vesolju