Skrb za prihodnost naših potomcev

Nova virusna bolezen covid-19 je globoko posegla v naše življenjske navade in nihče ne ve, kakšne posledice bo novi koronavirus pustil v prihodnosti.

Pandemija je izpostavila slabosti in napake dosedanjega antropocentričnega razvojnega modela, ki je s civilizacijskim in demografskim razvojem tako samouničevalen, da že ogroža eksistenco človeštva.

Trajnostna rast uničuje naravne vire, povzroča izumiranje rastlin in živali ter kopiči vedno več odpadkov v okolju. Trajnostni razvoj in trajnostna rast sta najpogosteje izrečeni floskuli, s katerima ekonomske in politične elite zavajajo ljudi o napredku, ki pa v resnici vodi človeštvo naravnost v globalni propad oziroma v izumrtje.

Čaščenje trajnostne ekonomske rasti in nenehno povečevanje družbenega proizvoda sta temeljna cilja pohlepne in uničevalne elite. Za svoje sebične kratkoročne cilje poveličuje razvoj tehnike in tehnologije, čeprav z njima ničesar ne rešuje, temveč samo povečuje socialno diskriminacijo med peščico vplivnih in bogatih ter vedno večjo armado siromašnih, lačnih in podhranjenih. Z nepremišljenimi genetskimi in digitalnimi tehnologijami celo uresničuje grozljivo antiutopijo, ki jo je leta 1932 v romanu Krasni novi svet spisal angleški pisatelj in filozof Aldous Huxley.

Razen sprememb v našem univerzumu ni nič trajnostnega ali večnega, kajti naš planet je omejen v prostorskem pomenu (imamo samo eno Zemljo), z razpoložljivimi naravnimi viri (večina je neobnovljivih) in z zmogljivostjo biosfere za sprejem vedno večjih količin odpadkov. Razen teh, globalnih zunanjih mej smo zavezani tudi k upoštevanju notranjih mej. Vse vrste, vključno s človeštvom, morajo namreč živeti v harmoniji z okoljem; modifikacije so možne, vendar samo v mejah, ki omogočajo, da se naravni ekosistemi zlahka in brez škode povrnejo v prvotno stanje.

Pojem »trajnost« si je leta 1713 zamislil saški rudarski sodnik Hans Karl von Carlowitz, torej v času, ko je zaradi pomanjkanja oglja metalurškim obratom v nemškem Rudnem pogorju (Erzgebirge) grozila ustavitev del, kar bi prizadelo tisoče družin oglarjev, rudarjev in fužinarjev. V publikaciji Sylvicultura oeconomica je pojem povezal s trajnostno pridelavo lesa, kar je kasneje postal vrhovni kànon racionalnega gozdarstva. Gozdarje obvezuje, da ne posekajo več, kot priraste.

Od leta 1771, ko je Marija Terezija uveljavila gozdni red za Kranjsko deželo, so vsi naslednji gozdarski predpisi vsebovali postulat o trajnosti donosov. Po osamosvojitvi pa se je na našem lesnem tržišču razbohotilo neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Izkazalo se je, da imamo preveč lesa, in ker ne vemo, kaj bi z njim, ga pod ceno izvažamo ali kurimo. Zaradi razvrednotenja lesa smo skrb za gozdove prepustili naravi, ki pa ne gospodari, ravna se po svojih zakonih.



Leta 1972 so znanstveniki Rimskega kluba opozorili na meje rasti in na apokaliptično prihodnost človeštva, če se industrijska rast ne bo ustavila. In ker se ni, se kataklizme povečujejo, vedno večje so škode in vedno več je žrtev. Lester Brown, ustanovitelj raziskovalnega inštituta na področju okoljskih vprašanj Worldwatch Institut, je leta 1981 podal vzdržno harmonizacijo socialno-ekonomskih in ekoloških prvin. Njegova besedna zveza je postala ključna iztočnica komisije nekdanje norveške premierke Gro Harlem Brundtland (1987), ki se v prostem prevodu glasi: »Človeštvo sme trajno izkoriščati naravne vire, vendar ne v škodo bodočih generacij.«

Izraz trajnost se prednostno uporablja za človeške odnose, ki so usmerjeni v prihodnost. Moralno-etično načelo nas opominja, da ohranjamo naravna bogastva za naslednje rodove, da bodo lahko živeli svobodno, suvereno in brez tuje pomoči. Toda podivjanemu neoliberalizmu je malo mar za naše potomce, zato neodgovorno ropa in uničuje naravne resurse: zemljo, zrak, vodo in celotno biosfero.

Še nerojene rodove smo zadolžili z milijardnimi dolgovi in s tem prekršili najvišji moralno-etični imperativ človeštva – odgovornost do zanamcev. S tem smo jim okrnili vse možnosti srečnejšega življenja. Hrepenenje po sreči je namreč cilj sodobnega civilizacijskega razvoja. Za svetovno znanega misleca in ekologa Hansa Jonasa je odgovornost za prihodnje rodove najvišja etična maksima, ki edina lahko prepreči katastrofalne ekonomske, socialne in ekološke posledice. Njegova knjiga Das Prinzip Verantwortung (Princip odgovornosti) o etiki tehnološke civilizacije, ki je leta 1979 izšla v 150 tisoč izvodih, je svojevrstno »sveto pismo« evropske levice.

Arhaično besedo trajnost so si po Riu 1992 sposodili in zlorabili politiki, čeprav njegove biti niso nikoli dojeli. Manj utopičen termin od trajnosti je vzdržnost, ki je soroden z angleškim izrazom »sustainability«, in sicer v pomenu, da se sam vzdržuje ter dolgoročno ohranja. Angleški izraz »sustainable development«, vzdržnostni razvoj, je prastaro načelo človeštva, ki varčuje naravne vire za prihodnje generacije.

Prednostno se bomo morali naučiti ekološke abecede, da bomo razumeli in v skupno korist urejali ekosisteme. Naše preživetje bo odvisno od odgovornega in neškodljivega poseganja v naravo, ki se je evolutivno izoblikovala v več kot treh milijardah let. Globalno se bomo morali odreči imperativu nenehne gospodarske rasti in uveljaviti »samovzdržujoč razvoj«.

Koncept večnega obnavljanja bo moral temeljiti na razvoju, ki bo ohranjal življenja, naravne resurse (krožno gospodarstvo) in ne bo obremenjeval okolja z odpadki.