Skladišča gorljivih odpadkov v Sloveniji

V Bejrutu je eksplodiralo 2750 ton amonijevega nitrata, ki ga libanonske oblasti v sedmih letih nepravilnega skladiščenja niso odstranile čim prej oziroma ga sploh niso odstranile z nepravega mesta. Posledice so tragične in katastrofalne.

V Sloveniji imamo veliko »skladišč« gorljivih odpadkov. Vsake toliko časa kje zagori, podtaknjeno ali kot samovžig. Posledice niso zanemarljive. V vseh letih samostojne Slovenije odgovorna oblast ni predpisala in učinkovito nadzorovala dovolj varnega »skladiščenja«. Veliko odpadkov je ločevanih in naj bi šli v reciklažo. Tudi takšni odpadki se kopičijo, sprotna predelava ni zagotovljena.

Pri katerikoli vrsti odpadkov nazadnje ostane neuporabna frakcija, ki jo je mogoče le odložiti. Količine v teži in prostornini se izdatno zmanjšajo, če takšne odpadke sežgejo, ostane pepel, ki se odloži na primerno urejeno deponijo. Okoljski vplivi pepela so in bodo najmanjši, če se ga ob sežiganju in odlaganju s primernimi dodatki pravilno nevtralizira in stabilizira. Morda ga lahko koristno porabijo. Imamo nekaj regijskih centrov za ravnanje z odpadki (RCERO), ki niso dimenzionirani in opremljeni za vse te namene. Ukrepe in postopke temu predpišejo usposobljeni strokovnjaki.

Za ločene frakcije, ki so namenjene predelavi, je treba zagotoviti interesente, ki se bodo obvezali pravilno in varno poskrbeti za začasno skladiščenje in sprotno predelavo, da ne bo nedopustnega kopičenja in s tem velikega požarnega in drugačnega ogrožanja.

Umestitev sežigalnice za celotno Slovenijo v prostor je problem. Zadoščala bi ena sama lokacija, čim bolj oddaljena od gosteje naseljenih krajev, morda nekje v gozdu, z za tovornjake (ali železnico) zagotovljenim dostopom, vse izvedeno varno za okolje. Tehnologija sežiganja mora biti takšna, da zagotovi neškodljive emisije. Prizadetemu prebivalstvu in lastnikom je treba zagotoviti sorazmerno pravično odškodnino.

Kako je kaj takšnega možno drugod? Dunaj ima tri sežigalnice, v javnih občilih sem zasledil za Zürich, za Oslo, to je v deželah, ki so okoljsko silno ozaveščene in dopuščajo onesnaženje ter emisije le pod minimalno dopustno mejo.

Morda bo kdo izkazal, da odpadkov za sprotno sežiganje ne nastaja toliko, da bi bila postavitev sežigalnice utemeljena. Prav gotovo je veliko legalnih in črnih odlagališč, ki jih je treba sanirati, kar bo več let zagotavljalo dovolj »kurjave« takšni sežigalnici. Sežigalnica odpadkov je infrastrukturni objekt, ki bo lahko participiral pri evropskih sredstvih, le dovolj hitro je treba izdelati projekt in ga predlagati v sofinanciranje.

Za Slovenijo bi pristojna ministrstva morala izpeljati ustrezne postopke in zagotoviti sredstva za izvedbo sežigalnice na primerni lokaciji. Izvoz takšnih odpadkov iz Slovenije in plačevanje sežiganja bremeni naše finance, pomeni izgubo izkoristljive energije iz sežiga, bremeni okolje iz onesnaženj pri prevozu na precejšnje oddaljenosti. Zaslužek posameznikov pri izvozu ne bi smel biti odločujoč.