Resničnostni šov

Končno se je zgodilo. Po poplavi resničnostnih šovov pri nas smo naposled dočakali tudi političnega, v katerem sijeta dve zvezdi – Janez Janša v glavni in Anže Logar v stranski vlogi.

Za Janšo kot izkušenega politika velja, da ničesar ne prepusti naključju, saj vedno pravočasno poskrbi, da se na obzorju zalesketa nekaj novega. Če kdo, potem resnično samo on obvlada strategijo preživetja na političnem parketu. Lahko greši kadarkoli in kjerkoli, pa bo grehe vedno sprejemal kot naravni boj za obstanek. Ker pa na parlamentarnih volitvah nikakor ne more doseči zmagovalnega užitka, se je zdaj domislil omenjenega šova. Treba je priznati, da je njegova podeljena stranska vloga Logarju zadetek v polno. Zakaj? Preprosto zato, ker ve, da je za Logarja bolje, predvsem pa udobneje, da se v šovu zgolj dosledno drži že davno napisanega scenarija. Kljub temu da skupaj nastopata, smo lahko prepričani, da bo njuno navidezno ločeno obdobje potekalo precej mirno, vse do ponovne združitve v boju za zmago in oblast. Obenem pa bo med njima vladalo nekakšno prijetno ravnovesje, ki ga bosta morala za javnost tu in tam začiniti s poprom ostrejšega okusa.

Če kdo verjame, da se končuje njuna skupna preteklost in da se bo Logarjeva samostojna pot končala v peklu, se zelo moti. Kljub zgodovinskemu dejstvu, da so bili plemenski poglavarji pripravljeni žrtvovati vse, da bi še enkrat okusili moč vladanja, pa Janša pekla Logarju ne privošči, saj ga konec koncev potrebuje.

Edina preglavica, ki ostaja in muči glavnega režiserja šova Janeza Janšo, je, kako izpiliti disciplinirano izvajanje po scenariju, da bo končna izvedba svetlikajoče zasijala, kot se sicer za zvezdi tega političnega šova tudi spodobi.