Neomejen dostop | že od 9,99€
Kot edinemu kandidatu bodo Mateju Toninu, evropskemu poslancu, danes še četrtič zaupali nov dveletni mandat za vodenje Nove Slovenije. Z njim smo se pogovarjali, kakšno obdobje je pred stranko in kako bi sam prišel do desnosredinske vlade, ki si jo želi.
Da. Nova Slovenija kot resna stranka s tradicijo ima tudi zelo dobro urejen statut, kar pomeni, da imamo redno preverjanje zaupanja ljudi na vsaki dve leti, hkrati je kongres umeščen tako, da se vsakokratna ekipa, ki prevzame vodenje stranke, lahko tudi ustrezno pripravi na naslednje državnozborske volitve, ki so za stranko seveda ključne. Zdaj se usmerjamo v to, kako bomo leta 2026 pripomogli, da se bo v Sloveniji zamenjala oblast.
V opoziciji bi si jih želeli in Slovenija jih potrebuje. Na zahodu je tako, da vlade odstopajo, če jim ne gre, nisem pa tako naiven, da bi verjel, da bo ta vladna koalicija svoj mandat predčasno končala. Več interesa imajo za obstanek kot za predčasne volitve. Zame bi te bile veliko presenečenje. Kot vidite, se jih nobena afera ali škandal predsednika vlade ali koalicijskih partnerjev ne dotakne.
Moram povedati, da gre za drugačno mentaliteto levosredinskih in desnosredinskih volivcev. Stranke na levi strani so lahko uspešne, čeprav so ustanovljene tik pred volitvami, ker gradijo na momentu antijanšizma. Zgodba na desni je popolnoma drugačna – videli smo primer neuspeha družinske stranke v času družinskega zakonika, antimigrantske stranke v času migracij in še več drugih neuspešnih poskusov na desni. To govori v prid temu, da so konservativni, desnosredinski volivci drugačni in potrebujejo več časa, da stvari sprejmejo. Zato se mi zdi, da so tisti, ki po svojih vsebinah napovedujejo desnosredinskost, prej pozni kot prehitri.
Gospodarskega programa, ki smo ga predstavili prvič pred desetimi leti, nismo napisali zaradi pridobivanja političnih točk, ampak zaradi realnih potreb Slovenije. Strokovna javnost ga je pred zadnjimi dvojimi volitvami res ocenila kot najbolj celostnega in tistega, ki izraža potrebe Slovenije. Če bi NSi imela možnost za njegovo uresničitev, ne zgolj dve leti v času prejšnje vlade, bi bila Slovenija veliko bolj konkurenčna, uspešna in, kar je ključno, vsi ljudje bi imeli v svojih žepih več. Tako da se lahko le veselim, da se nam pridružuje vse več strank, ki imajo vsaj o ekonomiji in gospodarstvu enako mnenje kot mi.
Sami ste dali najboljši odgovor: z gospodarskim programom se na volitvah ne zmaguje. To pomeni, da ne pričakujem, da bo z več snubci oziroma strankami, ki bodo nagovarjale te gospodarske vsebine, manj možnosti. Ljudje se po naših dosedanjih izkušnjah o tem, komu zaupati svoj glas, odločajo na podlagi drugih meril.
To je vprašanje za milijon dolarjev, a verjetno je to tudi kombinacija čustvenih, realnih, geopolitičnih in še kakšnih drugih okoliščin, ki volivca pripeljejo do končne izbire.
Sam premika Nove Slovenije ne vidim, ves čas smo na istem položaju, se je pa v zadnjih dveh ali treh letih dramatično spremenil svet in Evropa kot taka. Številni čutijo željo in potrebo, da se bolj jasno izrazijo vrednote in kultura, na katerih je zrasla Evropska unija. Tem temam je zato namenjene več medijske pozornosti kot v preteklosti.
Če navedem primer: ta teden je Ursula von der Leyen, predsednica evropske komisije, pisala pismo voditeljem držav članic Evropske unije, v katerem je v desetih točkah predlagala precej strožjo in tršo migrantsko politiko. Če bi to storila še pred letom, bi jo obtožili, da je skrajna desničarka. Zdaj pa so se v Evropi zaradi škodljivih posledic, ki jih prinašajo ilegalne migracije, vrednote in varnost bistveno spremenile.
Tudi progresivci ali, če hočete, levičarski aktivisti so šli na nekaterih področjih predaleč. To se je v večini evropskega, tudi slovenskega prebivalstva izrazilo v odporu in strahu, ki pa je nevarno čustvo. To lahko privede tudi do razpada družbenih sistemov. Mislim, da je pot Nove Slovenije prava – jasno postavljamo meje in se odločno odzivamo.
No, jaz mislim, da imamo vendarle različno volilno bazo. Anže Logar vsaj v svojih nastopih poskuša nagovarjati nekoliko bolj levo stran. Kar Novo Slovenijo dela posebno, so naše krščanskodemokratske vrednote, ki pa jih ne nagovarja nobena druga stranka.
Glede na Logarjevo 25-letno delo v SDS je jasno, da je programsko blizu desnosredinskim volivcem, torej volivcem NSi in SDS. Pa vendar: če nekega kandidata pozitivno sprejemajo volivci NSi in SDS, to še ne pomeni, da mu bodo na koncu avtomatično namenili svoj glas. Nova Slovenija je stranka s tradicijo in dolgoletnimi zelo pripadnimi člani. Kot sem povedal, me Logarjeva aktivacija ne skrbi in jo podpiram.
Naš ključni cilj je vzpostavitev normalne desnosredinske vlade. Še enega mandata Golobove vlade si ne moremo privoščiti. Slovenija drsi na številnih mednarodnih lestvicah, gospodarstvo ima resne težave, vse bolj smo izolirani v mednarodnem svetu. Nenehno novi davki in omejitve, rešitev pa vlada nima ali so te zelo slabe. Nujne so spremembe. To, kar zdaj gledamo, je umiranje na obroke. Če k temu dodate še zlorabo demokratičnih procesov, zaradi česar je resno ogrožena naša demokracija, je položaj še resnejši in spremembe so nujne.
Predsednica državnega zbora samovoljno, mimo poslovnika in ustaljene parlamentarne prakse sprejema odločitve. To pomeni, da pravila ne veljajo za vse enako, kar je bistvo in temelj demokracije. Če pa pravila vedno določa močnejši, je to zelo nevaren precedens v vsaki demokraciji in tega se moramo vsi bati.
Na desnem polu moramo zato vložiti še toliko več napora, da se bodo leta 2026 res zgodile spremembe in ena ključnih nalog Nove Slovenije je povezati vse razbite sile na desni sredini, da bi lahko pripravili močan političen projekt, ki bi privedel do tega, da bi po naslednjih volitvah lahko sestavili desnosredinsko vlado.
Obstajajo številne razlike med nami in SDS, zato sta to dve različni stranki. A ko gre za ključne interese Slovenije, pozabimo na te razlike – sodelovali smo v primeru preiskovalne komisije v zvezi s stanjem v energetiki in poskusom privatizacije energetike, pri ovadbi Urške Klakočar Zupančič in nekaterih zakonskih iniciativah, zato vsebinsko sodelovanje vsekakor obstaja.
Sam bi tu izločil SDS, ker je to relativno stabilna, utrjena stranka, zato ne pričakujem večjih presenečenj. Ključna naloga čaka druge stranke in politične akterje na desni sredini, ki ne bi smeli tekmovati, kdo bo zasedel večji košček v senci. Naš cilj bi moral biti, kako iz teh razbitih sil narediti povezano politično silo, ki bi omogočila sestavo desnosredinske vlade po naslednjih volitvah.
Treba je počakati, da se vse te stranke formirajo in konsolidirajo. V tej fazi kot parlamentarna stranka se težko resno pogovarjamo z neko skupino ali posameznikom. Ključno je, da se organizirajo in tudi formalno sprejmejo programe, ki jih javno napovedujejo. Potem bo prišel čas za takšne pogovore in dogovore. Čas bo pokazal, ali bomo uspešni.
Pri tem bo pomembno, da ne ponavljamo starih napak in nismo drobnjakarski, na primer, kdo bo imel poslanca več ali manj. To bi pomenilo, da bomo zamudili izjemno priložnost, da se v Sloveniji zamenja oblast. Še en mandat Golobove vlade bi pomenil desetletje pobiranja.
Mi nikoli nismo govorili o združevanju in tudi pri tem bi rad jasno poudaril, da ne govorim o združevanju političnih strank. Čez te »neuspešne« epizode smo že šli in imajo tudi v vrstah obeh strank veliko negativne čustvene konotacije. Narediti moramo tisto, kar je mogoče in realno izvedljivo, to pa je, da se politično povezujemo.
Do zdaj se je sicer pokazalo, da desne in desnosredinske stranke nikoli niso nagovorile večinskega dela volivcev, desnosredinske vlade so vedno omogočile liberalne ali levosredinske stranke.
Ljudem bi morali ponuditi resno možnost, da ne bi bili obsojeni samo na politiko novih obrazov, ki deluje samo na antičustvih, in po drugi strani na politiko, ki ves čas vzdržuje družbeni konflikt, da nagovarja lastne volivce. Tu je velika priložnost za projekt, ki ga omenjam. Sam v tem vidim sinergijski učinek. Prepričan sem, da bodo ljudje na naslednjih volitvah iskali nekoga, ki je precej učinkovitejši od sedanje vlade, hkrati pa bo v slovenski politični prostor vnesel nekaj mirnosti in predvidljivosti. Ključno je, da bo nova vlada imela čas, da bo lahko odpravljala vse napake, neumnosti in stranpoti, ki jih je povzročila Golobova vlada.
Trenutno si desnosredinske vlade brez SDS ne predstavljam. Gotovo bodo imeli zelo solidno število poslancev in nanje je treba računati v prihodnji vladi. Ne bodo pa sami imeli 46 glasov, da bi brez koalicijskih partnerjev lahko izvolili predsednika vlade in sestavili vlado. In takrat, ko se potrebuje 46 glasov, je tudi vsaka močna stranka odvisna od drugih partnerjev.
Moje osebno stališče poznate, o vstopu v koalicijo pa v skladu z našim statutom odloča svet stranke. Člani sveta NSi bodo odločili, ali bomo ponovno dobili vlado, ki bo od prvega dne v konfliktu in pod pritiskom slovenskega kolesariata in drugih skupin, ali pa zmerno desnosredinsko vlado, ki bo vendarle manj tvitala in bolj pomirjala. Takšna vlada bi precej lažje delovala, hitreje in učinkoviteje bi lahko odpravljala napake Golobove vlade. Stabilno vlado, ki uživa zaupanje več državljanov, potrebujemo tudi zato, ker moramo nujno izvesti ključne reforme. Glasovi Nove Slovenije bodo gotovo ključni za vsakogar, ki bo na desni sredini hotel sestaviti vlado in bo moral upoštevati tudi naša pričakovanja.
Odgovor na to vprašanje bi pustil za kakšen drug intervju. Najprej moramo narediti domačo nalogo, da bo leta 2026 lahko nastala desnosredinska večina 46 poslancev, potem pa se bomo lahko nadalje pogovarjali.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji