Resnica in laži ob zakonu o dolgotrajni oskrbi

Obstoječi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki velja od januarja letos, doživlja v javnosti burne, upam si trditi večinsko nekorektne in zavajajoče ocene. Te se v predreferendumski kampanji o preložitvi njegove izvedbe in najnovejši napovedi pristojnih ministrstev o njegovi razveljavitvi in sprejetju novega zakona o dolgotrajni oskrbi po hitrem postopku še potencirajo.

Kot bivši dolgoletni sodnik na področju delovnih in socialnih sporov (med slednje se bodo uvrščali tudi morebitni spori o pravicah iz dolgotrajne oskrbe) in kot predsednik in član Strokovnega sveta Zveze Sonček sem nastajanje sedanjega zakona o dolgotrajni oskrbi aktivno spremljal v času mandatov vsaj treh preteklih vlad. Zato se čutim dolžnega javno opozoriti na nekatere zavajajoče grožnje in neresnične trditve, ki se pojavljajo v javnosti.

1. Zakon o dolgotrajni oskrbi določa postopno uvajanje. Kot prva skupina naj bi s 1. januarjem 2023 pridobili pravice po tem zakonu sedanji uporabniki oz. varovanci domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov ter osebe s priznano pravico do družinskega pomočnika (člen 139). Hkrati pa zakon izrecno določa, da ti uporabniki obdržijo svoj sedanji status (torej dosedanje pravice) vse do dejanske izdaje odločb o pravicah iz dolgotrajne oskrbe (člen 141). Enako velja tudi za prejemnike dosedanjega dodatka za pomoč in postrežbo in za morebitne druge socialne pravice, ki bodo nadomeščene s pravicami iz dolgotrajne oskrbe. Absolutno zavajajoča in najmanj protipravna je torej grožnja, da bodo ostali uporabniki domov za starejše brez pravice do bivanja v domovih, če dolgotrajna oskrba zanje ne bo uveljavljena s 1. januarjem 2023. V tem primeru se zanje vse do dejanske izdaje odločbe o pravicah iz dolgotrajne oskrbe nič ne spremeni in torej nadaljujejo bivanje v domovih pod dosedanjimi pogoji. Prav tako velja za tiste varovance domov za starejše, ki jim pravice iz dolgotrajne oskrbe tudi kasneje morebiti ne bodo priznane (ker posebnih pravic do oskrbe glede na svoje zdravstveno in psihofizično stanje še ne potrebujejo), da še naprej ohranjajo pravico do bivanja v domu pod dosedanjimi pogoji.

2. Grožnja, da bodo ostali prejemniki odločb o pravicah iz dolgotrajne oskrbe dejansko brez teh pravic, če bi jim bile odločbe izdane s 1. januarjem 2023, ker še ni potekel dveletni rok od njihove vključitve v zavarovanje v mesecu januarju 2022, so plod očitno zmotne pravne razlage. Res zakon o dolgotrajni oskrbi na splošno določa predhodno dveletno zavarovanje kot pogoj za pridobitev pravic iz tega naslova. Hkrati pa ob svoji uveljavitvi za dosedanje upravičence do podobnih pravic (tudi za uporabnike domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov) izrecno določa, da se jim z izdajo ustreznih odločb priznajo pravice iz dolgotrajne oskrbe že s 1. januarjem 2023 (člen 139). Po standardni pravni razlagi se v takšnih primerih prednostno upošteva posebna določba, ki se nanaša na konkretne primere. Torej so tem upravičencem zagotovljene pravice v skladu z izdanimi odločbami.

Zakon o dolgotrajni oskrbi določa postopno uvajanje. Kot prva skupina naj bi s 1. januarjem 2023 pridobili pravice po tem zakonu sedanji uporabniki oz. varovanci domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov ter osebe s priznano pravico do družinskega pomočnika. FOTO LEON VIDIC/DELO

3. S strani oporečnikov zakonu se v javnosti ves čas pavšalno ponavlja, da se zakona o dolgotrajni oskrbi v praksi ne da izvajati. Noben zakon o novem sistemu socialne varnosti ni izvedljiv, če ga pristojni organi niso pripravljeni izvajati. Zakon o dolgotrajni oskrbi pri nas dejansko prvič sistemsko ureja dolgotrajno oskrbo in brez dvoma zahteva ustrezno pripravo, vključno z izdajo potrebnih podzakonskih aktov in usposabljanjem strokovnih ocenjevalcev individualnih potreb po dolgotrajni oskrbi, ki jih doslej nismo poznali, za kar sta bili zadolženi pristojni ministrstvi. Dejstvo je, da pristojni ministrstvi nove vlade v tem smislu nista storili ničesar (kolikor mi je znano, sta celo ignorirali utemeljene pobude ZZZS, ki mu zakon nalaga njegovo neposredno izvajanje) in je pod prejšnjo vlado začeto tovrstno delo povsem zastalo. Prav tako vlada ZZZS ni zagotovila za ta namen v proračunu predvidenih sredstev (člen 53). Drži, da zaradi take ignorance pristojnih ministrstev vsaj brez ustrezno usposobljenih ocenjevalcev potreb o dolgotrajni oskrbi delu oskrbovancev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov s 1. januarjem 2023 ne bo mogoče izdati odločb o pravicah iz dolgotrajne oskrbe (puščam odprto, ali je preostalim oskrbovancem teh domov, za katere zakon določa poenostavljeno prevedbo, takšne odločbe sploh smiselno izdajati, preden bo to omogočeno za vse). Tako bo očitno v vsakem primeru prišlo do časovnega zamika uresničitve zakona o dolgotrajni oskrbi za te skupine upravičencev. To pa na samo veljavnost zakona ne vpliva. Ne bo prvič, da bo država zamujala z dejansko uveljavitvijo posameznih zakonskih določb.

4. Še zadnje – v javnosti ves čas ponavljani očitek, da zakon ni uredil financiranja, vsaj za čas uvajanja dolgotrajne oskrbe gotovo ne drži. Viri sredstev so v zakonu določno opredeljeni (člen 48), v prehodnih določbah pa so določno opredeljeni tudi deleži sredstev, ki se prenašajo iz zdravstvene in pokojninske blagajne glede na postopni prenos vsebinskih upravičenj iz teh blagajn v dolgotrajno oskrbo (člen 127), manjkajoča sredstva pa mora zagotoviti vlada iz proračuna in iz sredstev EU (člen 52 in 53). V nasprotju s temi določbami pa naj bi aktualna vlada v proračunu za leto 2023 že predvidena sredstva za kritje pravic iz dolgotrajne oskrbe celo razporedila na druge namene. Če je to res, postaja zakon o dolgotrajni oskrbi dejansko neizvedljiv, le da razlog ni v njegovi vsebini. Trajno financiranje pa zakon res prepušča posebnemu zakonu, ki naj bi bil sprejet po poteku vseh uvajalnih obdobij, ko bo mogoče ugotoviti dejansko višino za pravice iz dolgotrajne oskrbe letno potrebnih sredstev.