Razmislek o normativih za logopede in njihovem delu

Šesti marec je evropski dan logopedije, logopedov, a lahko bi rekli kar dan logopedinj, saj nas je v tem poklicu večina žensk. Poklic je navdušujoč in izpolnjujoč, morda ravno zato, ker so učinki dela vidni oziroma slišni takoj. Kot vsako leto smo na ta dan poslušali, kako je logopedov premalo, menda kar petkrat premalo. V tej branži delam desetletja, sedaj nekaj malega pogodbeno. Ko primerjam stanje v preteklosti in sedaj, moram reči, da se stvari slabšajo, ampak ne samo zaradi premajhnega števila logopedov. Pred osmimi leti sem se upokojila. Takrat sva v naši ustanovi delali dve logopedinji, jaz polni delovni čas in kolegica šest ur. Pokrivali sva občine Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki. Nikoli nisva imeli čakalnih dob, na kar sva bili seveda zelo ponosni. Sedaj so za to delo sistemizirane štiri logopedinje. Le zakaj, nataliteta je namreč nižja!

Dr. Brecelj je v neki tv-oddaji dejal, da so normativi uničenje javnega zdravstva, ker so prenizki, dr. Bitenc pa je avtor izjave, da je spremljanje podatkov o produktivnosti na zaposlenega pravo orodje za izboljšanje! Kako zelo se strinjam z njima, oboje velja tudi za našo stroko. Ko pravim, da so naši normativi – ki jih, mimogrede, dosežeš s petimi otroki na dan – prenizki, izpadem čudakinja. Nekateri celo pleteničijo o »izgorelosti«. Ko sem začela delati, smo morali direktorju dnevno javljati frekvenco dela. Če bi mu poročala, da sem v celem dnevu obravnavala le pet ali celo le štiri otroke (ker pogosto koga ni zaradi bolezni ali pa kar tako), bi morala naslednji dan k njemu na razgovor oziroma zagovor.

Kolegice, ki so se pogajale z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) glede storitev, so bile očitno zelo prepričljive. Nekako razumem ZZZS, da je sprejel tako ovrednotene storitve, ker je pač zaupal, da »stroka pa že ve«.

Na centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov in v razvojnih ambulantah delamo predvsem s predšolskimi otroki, saj je prav, da se govor in jezik uredita do vstopa v šolo, ker sicer otežujeta branje, pisanje in še kaj. Kot že rečeno, se normativ doseže s petimi otroki. In zakaj bi delali več, če pa je pet ravno dovolj? Ampak nekje se dela toliko le od ponedeljka do četrtka, ker v petek imajo timske sestanke! Le kaj se v enem tednu pri dvajsetih otrocih toliko spremeni, da so potrebne konzultacije vsak teden? Če sem malo cinična – morda se pogovarjajo o sprostitvenih tehnikah zaradi (pre)obremenitev? Ne znam odgovoriti.

Na centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov in v razvojnih ambulantah delamo predvsem s predšolskimi otrok. FOTO: Uroš Hočevar

Koliko intenzivnega dela »ena na ena« pa zdrži tak malček? Recimo trideset minut. Res je še nekaj priprave, ampak z leti je to kratka rutina, glavnina našega dela bi morala biti neposredna obravnava in ne priprave in timski sestanki. Seveda se čas enega obiska podaljša, ker se potem otroci še igrajo. Igranje v smislu sledenja logopedskemu cilju je pri predšolskem otroku vedno priporočljiv način, igranje kar tako, da je pri logopedinji pač »fajn«, pa krajša naš čas, ki bi ga lahko posvetili krajšanju čakalnih vrst, ker bi lahko obravnavali več otrok. Za tako igranje so pristojni prijatelji, dedki in babice, DPM in še kdo.

In še nekaj bi dodala. Govorna terapija se (pre)pogosto odvija »on line«. Govor je izrazito socialni akt, ki najbolje poteka v živo, brez vmesnega medija. Kako prepričujemo starše, naj se pogovarjajo v živo, naj imajo pri tem dober očesni kontakt in naj ne gledajo v telefone, tablice ..., ker potem izostane odgledovanje obraza oziroma ustnic, kar je opora slišanemu. Potem pa s terapijo »on line« povozimo dobre nasvete. Ta vrsta govorne terapije je zaradi majhne učinkovitosti le za izredne razmere, ki jih v vsej moji aktivni dobi ni bilo nikoli. Potem pa nas doleti covid-19 in storitev »on line« takoj postane normirana tudi vnaprej, ko ni nobene potrebe po njej. Na tak način sem obravnavala le dva dolgotrajno bolna otroka, in ko sta prišla v ambulanto, smo začeli od začetka. Tisto na daljavo je bila bolj popestritev enolične rutine v bolnišnici kot kakšna logopedska terapija s pomenljivim učinkom.

Mnogim sem bila mentorica in včasih kar žalostno ugotavljam, da kaj prida prepričljiva že nisem mogla biti, saj jih je veliko kar hitro prešlo na tisto famozno nizko »frekvenco 5« in nič več, raje enega manj, v celem delavniku. Potem pa se spomnim na Simono, Petro, Metodo, ki sem jim tudi bila mentorica in sedaj delajo tako, kot mislim, da je prav, in krajšajo čakalne vrste. Ker se da.

Delati tako, kot je prav, in občutek, da si delo opravil in ne pustil na pol, je (pre)večkrat pozabljen občutek. Ki je dober, če si ga (še) sposoben občutiti.

Za zaključek pa bom rekla samo še to: kako zelo smo logopedi v splošnem trendu javnega zdravstva!