Razmislek o kandidatih pred drugim krogom predsedniških volitev

Ker se bližamo drugemu krogu predsedniških volitev, ki bo 13. novembra, in smo priča številnim soočenjem kandidata in kandidatke, so moje misli seveda skoraj ves čas usmerjena v to kampanjo. Tehtam in tehtam vsebine njunih izjav, predvsem zato, da si olajšam odločitev, koga naj obkrožim na volilnem lističu, preden ga vržem v volilno skrinjico. A njuno zadnje soočenje, ki sem mu bil priča, mi je bistveno olajšalo delo.

Odločil sem se, da kandidata gospoda Anžeta Logarja ne bom obkrožil. Naj to svojo odločitev obrazložim: zelo pozorno spremljam soočenja med njim in kandidatko Natašo Pirc Musar. Še posebno me zanima, katerim družbenim dejavnostim bosta v vlogi predsednika oziroma predsednice države namenjala največ pozornosti. Zelo me zanima, kako se nameravata lotiti zbliževanja različnih pogledov na dogodke pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. To vprašanje jima je bilo postavljeno tudi na njunem zadnjem soočenju. Z odgovorom gospe Pirc Musar sem bil kolikor toliko zadovoljen, saj sem uvidel, da ima na te dogodke dokaj realen pogled. Še zdaleč pa nisem bil zadovoljen z odgovorom gospoda Logarja. Zelo slabo mnenje ima o predvojnih in povojnih dogodkih, ne da bi nekoliko jasneje navedel, kdo vse so bili tisti, ki so v tistih obdobjih te dogodke kreirali. Pomanjkljivost njegovih stališč je v tem, da si torej lahko vsak po svoje iz množice predvojnih politikov izbira tiste, ki so krivi, malo manj krivi ali pa sploh nič za stanje, kakršno je bilo. Še bolj pomanjkljiva, če ne celo porazna, se mi je zdela njegova ocena medvojnih dogodkov. Partizanstvo je sicer ocenil zelo pozitivno. Prav nič pa ni rekel o dogodkih, ki so pravzaprav povzročili razdvojenost našega naroda, to pa je domobranska zaprisega okupatorju, in to kar dvakrat (20. aprila 1944 in 30. januarja 1945), drugič torej v letu, ko je bilo že vsem jasno, da bo vojne konec.

Danes nas Logarjeva stranka SDS prepričuje – in v tem prepričevanju tudi sam ni povsem nedolžna ovčka – da ti ljudje druge izbire tudi niso imeli in da je to le tragični del tako imenovane državljanske vojne. To je veliko sprenevedanje. Ta državljanska vojna se je v nekem smislu resnično začela z dnem, ko so se komunisti in njihovi simpatizerji podali v gozdove zaradi upora proti okupatorju, in z dnem, ko so nasprotniki komunistov začeli ustanavljati vaške straže in različne legije smrti, a ne zaradi upora proti okupatorju, ampak proti komunistom, saj so ti zanje predstavljali nevarnost, da se bo v primeru njihove zmage končalo njihovo udobno in mirno življenje v vaških skupnosti, ki ga okupator, vsaj tako je na začetku nakazoval, niti ni imel namena ogrožati, razen z zahtevo, da se prek teh meja z njimi dogovarja le v nemškem oziroma italijanskem jeziku. Če so takoj po okupaciji morda res nastajali zametki državljanske vojne, je bilo »sanj« o tej državljanski vojni konec v trenutku, ko so tisti zapeljani nesrečniki na Bežigrajskem stadionu začeli podpisovati usodno zaprisego, s katero so se odpravili na pot, ki se je končala v breznih številnih kraških jam.

Pričakoval sem torej, da bo gospod Logar kot možni predsednik države v tem smislu razlagal svoje poglede na dogodke v medvojnem obdobju, a je žal vse to zamolčal. Nekako ga razumem, zakaj. S tako razlago bi se prav gotovo zamerili kolegom v svoji stranki, ki še zdaj slavijo spomin na ustanavljanje domobranskih paravojaških enot, še posebno spomin na tisto razvpito Legijo smrti. Da to slavljenje obstaja, dokazuje prispevek na spletni strani Googla z navedbo, da med te »slavitelje« spadajo tudi nekateri Logarjevi pomembni strankarski kolegi. Če nič drugega, bi se zdaj, ko gospod Anže Logar kandidira za predsednika države, spodobilo, da se od teh ljudi javno distancira.