Različne razlage zakona, različne cene ogrevanja

V Delu je bil v soboto, 12. februarja, na 3. strani objavljen članek z naslovom Različne razlage zakona, različne cene ogrevanja.

Nič kaj prijetno sobotno branje za nekoga, ki so ga trenutne upravnopravne igre ujele v petem nadstropju (vogalno stanovanje severozahod) in ki ga že deset let v imenu evropskih energetskih priporočil protizakonito molzejo z delilniki za »pravično razdelitev stroška za toplo stanovanje«. Vseskozi se neuspešno borim proti temu, ker nihče ne upošteva dejstva, da sistem centralnega ogrevanja v naši zgradbi, star 46 let, po osnovnih tehničnih parametrih ne dopušča vgradnje delilnikov.

To po domače pomeni, da se delilniki v našem primeru že vseskozi uporabljajo brez ustrezne zakonske osnove oziroma nezakonito.

Naslov bi se poetično lahko glasil tudi »Ujetega ptiča tožba« med velikimi energetsko pravnimi igrami.

V desetih letih vsiljene vgradnje delilnikov smo v funkciji prihranka energije vložili naš denar v izdelavo termoizolacijskega ovoja zgradbe. Doslej nismo bili deležni izračuna učinka te investicije.

Doživel pa sem paradoks, da ta fasada omogoča intenzivnejše notranje prehode toplote v sosednja (neogrevana) stanovanja in prostore.

Zdaj pa je prišla še izredno visoka cena za pokurjeni zemeljski plin.

V mojem primeru je videti ta efekt tako, da mi upravnik zaradi »pravičnih delilnikov« obračunava 9,09 odstotka celotnega stroška uporabe plina v naši zgradbi (25 stanovanj) za doseganje znosnih 21 stopinj Celzija v stanovanju z neto ogrevano površino 56,86 kvadratnega metra, kar za mesec januar znese z DDV 192,07 evra ali 3,4 evra na kvadratni meter.

Naš upravnik se je v teh letih popolne privatizacije opredelil za profitno podjetje in segel na področje naše etažne lastnine, kamor sodi tudi skupna kotlovnica za štiri stavbe z močjo 2 X 1.85 kW.

Prek institucionalnega inkasanta, prodajalca delilnikov, so si pravzaprav monopolno prilastili vso našo lastnino, predvsem kotlarno. Nam je ostal samo strošek, ki pa tokrat ne teži samo mene, ampak vse etažne lastnike.

V zvezi s tem prizadete in »ranljive«– kot zdaj radi ljubkovalno imenujejo različne skupine ljudi – zaradi zagotavljanja absolutne podjetniške svobode napotujejo na CSD.

Etažni lastniki smo postali nekakšen fantom, s katerim se nekdo poigrava z daljinskim »joystickom«.

Sedanjo zmedo so dobavitelji in upravniki z izgovorom na geopolitično situacijo spet naprtili nam, etažnim lastnikom, brez dejanskih ukrepov blaženja cene plina s sistemskimi intervencijami (različni ekoskladi, sredstva za elementarne nesreče, znižanja ali ukinitev DDV za gospodinjske odjemalce, popolnoma jasna metodologija razvrščanja v cenovne skupine gospodinjskih, poslovnih in proizvodnih odjemalcev …).

Glede na starost našega sistema centralne kurjave bi bilo nujno treba preveriti zakonitost vgradnje delilnikov in obračune prek njih v podobnih pogojih, kot je naš, ki nam v »imenu pravičnosti« povzroča dodatne stroške.

V našem primeru bi bil do obnove in modernizacije sistema ogrevanja še najbolj pravičen in poenostavljen in cenejši sistem prehod na konservativni klasični izračun porabe plina po kvadratnih metrih površin posameznih stanovanj glede na vstopno količino plina za ogrevanje celotne zgradbe.