Quo vadis, Slovenska vojska?

Trije modri možje – dr. Jože Mencinger, Vinko Korošak in Dušan Alič – so 3. junija v Delovih Pismih bralcev in odmevih prispevali pametne misli o Slovenski vojski, D. Alič pod zgornjim naslovom. Pa bom še jaz prispeval svoje razmišljanje na to temo.

Ali sploh potrebujemo svojo vojsko? Kdo nas bo napadel? Rusija gotovo ne. Veliko bolj se mi zdijo nevarne prijateljske sosede, Hrvaška, Italija in celo Madžarska. To so države, ki so v zgodovini že prekršile dogovore, če začnemo z Italijo, ki je dogovor o nenapadanju s pokojno Avstro-Ogrsko prekršila leta 1914 in je poniglavo udarila Avstro-Ogrski v hrbet. Soško fronto vsi poznamo, pozabljamo pa, kdo jo je zakuhal. Hrvaška je enkrat za arbitražo, ko ji arbitražna sodba ni všeč, pa je lepo ne prizna. Torej toliko na temo, ali vojsko potrebujemo. Ostane vprašanje, kakšno vojsko potrebujemo.

Dandanašnje vojne bijejo predvsem letalske sile, vodene rakete in droni. In dandanašnje vojne so usmerjenje v brezobzirno rušenje vsega, kar je na teritoriju sovražnika.

V taki vojni bi pomagala le močna aviacija, ki bi prestrezala napadalce, a toliko denarja, da bi nabavila hitra bojna letala, Slovenija nima. Bi pa pomagala močna protiletalska zaščita, ki bi prestrezala sovražna letala in rakete.

Kaj pa živa sila? Iz bližnje zgodovine vemo, da se napadalcu uspešno upira le sistem oboroženega ljudstva. Tako smo mi pred leti premagali JLA, tako ZDA niso nikoli zmagale v Afganistanu, Iraku in drugih deželah na Vzhodu, kjer so poskušale vzpostaviti red po svojih principih. Razbili so deželo, to da, ampak premagali je niso. Ali se ne bi tudi mi česa naučili iz zgodovine?

Potrebujemo torej vojsko oboroženega ljudstva. Nekaj podobnega, kot že ima Švica. Potrebujemo splošno vojaško obveznost in občasne orožne vaje. Seveda pa ni potrebno, da učimo ljudi korakati 18 mesecev. Da se naučijo taktike pehotnega bojevanja, uporabe naprav za komunikacijo in podobnega je dovolj šest mesecev. In tisti, ki bi prestali psihološki test, bi lahko vzeli osebno oborožitev domov, če seveda imajo doma pogoje za varno hrambo orožja.

Od Švice bi se lahko veliko naučili, in kar je dobrega, brezplačno kopirali.