Kako postranska stvar je slovenska vojska?

Slovence nas je upor od nekdaj ohranjal kot narod, saj nismo nikogaršnja provinca, slovenščina pa ni zgolj usihajoče narečje. Imamo lastno državo, ki ima lastne dosežke in ponos.

H konstituiranim državam ob simbolih in državnem aparatu neločljivo sodi tudi vojska, ki varuje pridobitve. Iz tega sledi, da morajo biti vojaki osebno varno in učinkovito opremljeni, fizično in z znanjem, kot posamezniki in kot obrambno jedro države. Solidno razvita Slovenija si to lahko in mora privoščiti vsaj na ravni, na kateri so drugi državni potenciali. To je nujno za takrat, ko se bo treba braniti posamič ali v obsežni vojni oziroma naravni katastrofi. Ker niti fizično niti ekonomsko nismo sposobni pokriti vseh obrambnih potreb, se država vojaško povezuje v mednarodne vojaške organizacije, do katerih pa je treba zavzeti pokončno, pošteno, enakopravno ..., ne pa podrejeno držo. Če se je v osebno opremo vojakov, čevlje in obleko, ter v orožje nekaj vlagalo, pa je drugače z vojnimi in transportnimi vozili, po katerih se ob bojni učinkovitosti meri stopnja življenjske ogroženosti vojakov. Ta so pretežno jugoslovanska, stara torej 50 let in tudi več, nekatera imajo znana imena, s katerimi se je hvalisala JLA. Slabša se uporabljajo za rezervne dele za boljše, zvezde pa so prebarvali.

Drži tudi, da je vojska neločljivi del vsake države in element njenega ugleda. Poveljniki, ljudje iz ministrovega kabineta, akademsko izšolani, so kot avtoritete vpeti v aktualno svetovno situacijo, ki jo poznajo in razumejo, tiho branijo kratkoročne in dolgoročne interese svoje države, tudi vrhunsko komunicirajo. Njihova sporočila niso le dobesedna, pomembni so kontekst in neverbalne okoliščine – prezentirajo samozavest, moč in ugled države. Področje obrambe je visoko zahtevna akademska kategorija, za katero imamo pri nas primerno šolanje. Katedra, ki je nekoč morda veljala za zatočišče za manj pridne študente, po kazalcih sodeč zmore na visoki ravni pokriti akademske in praktične obramboslovne potrebe.

Drži, da so k obstanku slovenstva skozi zgodovino največji delež kulturniki. A pogled nazaj nas prepriča, da je bila slovenska vojska, kadar je obstajala, ključna za ugoden izid konfliktov, v katerih je bilo slovenstvo ogroženo – na primer Maistrova vojska po 1. svetovi vojni ali teritorialna obramba ob osamosvajanju. Na začetku NOB je nismo imeli, upor se je začel gverilsko, kar je terjalo preveč žrtev.

Glasna nasprotnica opremljanja vojske, stranka Levica, bi morala vedeti, da je nasprotovanje uporu, ker nas »bodo osvobodili drugi«, radikalno desno stališče. Za Cerkev je oblast od Boga, božji volji pa se ne upiramo. Kadar kaj napišem o partizanstvu, dobim iz kamniškega okolja kritično pismo, češ da zagovarjam nesmiselni upor, ki prinaša le žrtve. Upor kot krepost je, na primer, zamolčan pri Maistru, zato je njegov življenjepis »torzo v obliki vojaka«, ki je tudi pesnil.

Kam pa je z besedo in dejanji umeščal minimalne potrebe vojske bodoči premier, ko je sestavljal vlado in zagotavljal, da bo vanjo pritegnil vrhunske strokovnjake tudi iz pogubljenih strank, ko bo njegovih zmanjkalo? Obrambi ne kaže dobro, ni naklonjen posodobitvam opreme, med akademikom in igralcem je za ministra izbral slednjega. Kot kamniškemu županu bi temu igralcu lahko našteli le redke uspehe. V svoji kulturni preproščini je očaral ljubitelje preprostih štosov, a tudi pokazal, da mu manjka manir, da se na tehniko ne spozna ... Ko je bil na čelu vlade, je še pokazal, da se v mednarodnem okolju, kjer se mora naša za mišji kakec velika država v različnih jezikih stalno dokazovati, ne znajde in da se tega okolja tudi boji. Težko se mu najde resor, na katerem bi uspeval, a na tako zahtevnega, na katerem bo nepoznavalstvo prekrival s špikanjem predhodnika rojaka Tonina, res ne sodi.

Zakaj je premieru tega treba! Njegovi šibko izvoljeni predhodniki so morali ustreči barantanju manj sposobnih politikov: »Če ne dobim stolčka, bom pa nagajal.« Dr. Golobu tega ni treba, saj ima za uravnoteženo demokracijo že preveč glasov, in to je lahko celo ovira. Enopartijski sistem je proč! Lahko bi ustanovil še eno sončno ministrstvo, če res ne gre drugače. Škoda, pa tako lepo je kazalo!

Ne navijam za Toninove projekte. V svoji marionetni vlogi je pohitel s podpisovanjem memoranduma, da bi on in njegov šef dobila kakšno piko več za osebno zgodovino. Ne vemo, ali so boxerji pravi za Slovenijo ali bi bilo bolje nabaviti več manjših okretnejših vozil, kot so ti 50-tonski orjaki. Kje naj bi se premikali na bojišča? Ali ne bodo prismuknjeno obtičali, kot so Rusi v ukrajinskem močvirju? Zaslužimo si odgovor.

Seveda ima nova vlada pravico, celo dolžnost do revizije odločitev prejšnje, če nas posledice spremenjenih odločitev ne bodo preveč stale. Morebitna sprememba bi morala vojski omogočiti predvsem modernizacijo in razvoj ter vrhunsko vodenje tako vojaških formacij kot ministrstva. Pri tem gre tako za osebno opremo vojaka kot za transportna sredstva v obsegu za lastno obrambo in za sodelovanje v vojaških organizacijah v skladu s sprejetimi obveznostmi ob pristopu.