Quo vadis, elektroenergetika?

Kot starejši elektroenergetik s skrbjo in zanimanjem spremljam sedanjo evropsko in slovensko krizo. Zato sem se odločil napisati teh nekaj vrstic, ki prav gotovo ne bodo všeč vsem.

Ker se sedaj pogosto sliši, da je vsaka kriza tudi priložnost, bom začel z nekaj dobrimi stvarmi, ki jih je prinesla ta kriza:

– končno postaja jasno, da se elektroenergetika kot dejavnost ne začne in konča v naši sobni vtičnici;

– začeli so se pojavljati članki (R. Mihalič, A. Mervar, A. Pelko, K. Lipnik ...), ki prikazujejo elektroenergetiko širše, tudi z vsemi pastmi in nesmisli, in ne ponavljajo le politično všečnih stavkov o zeleni energiji, ki nas bo rešila vseh tegob;

– tudi novinarji so začeli razlikovati enoto za moč MW (megavat) in enoto za energijo MWh (megavatna ura).

Sedaj pa k sami krizi. Nesporno je, da kriza z izjemnimi cenami električne energije ni posledica vojne v Ukrajini. Evropski in tudi slovenski elektroenergetski sistem je tehnično sposoben zagotavljati zanesljivo in cenovno konkurenčno preskrbo z električno energijo. Zakaj pa ni tako? Izvirni greh tiči v dejstvu, da smo že pred desetletji električno energijo dali na trg, čeprav je jasno, da električna energija ni običajno blago, saj jo moramo sočasno proizvesti toliko, kolikor je porabimo. Shranjevanje je za zdaj le v malem deležu. Trg z borzo pa je rodil vrsto trgovcev in borznih špekulantov, ki so privedli do današnjega stanja: visoka cena energije, strah pred pomanjkanjem, slabšanje zanesljivosti. Tudi sicer dobra zamisel s kuponi za izpuhe CO2 se je izrodila v nesmiselno mešetarjenje. Ponavlja se že znana zgodba, da vsaka deregulacija nujno privede do vrste novih zapletenih regulativnih ukrepov, s katerimi se neuspešno ukvarjajo ministri EU. Sedaj je glavni problem, kako in do katere cene subvencionirati potrošnike – in to iz proračuna. Torej očitno ne smemo omejiti trgovcev ter borznih špekulantov in jih raje še spodbujamo s pomočjo subvencij potrošnikom. Bogokletna, a enostavna rešitev: zapremo borze, v državah uvedemo delno plansko elektrogospodarstvo, ki temelji na optimizaciji virov in ne na špekulativni ceni. Dosegli bomo dolgoročno predvidljivo in nižjo ceno od sedanje tržne, predvsem pa bo dosežena večja zanesljivost dobave potrošnikom. Posebej za Slovenijo ne moremo reči, da to ne gre, saj je praktično celotno elektrogospodarstvo (proizvodnja, prenos in večina distribucije) v državni lasti in s predvidenimi ukrepi le prelagamo denar iz desnega v levi žep, pri tem pa se ga kar lep delež izgubi.

Še nekaj slabih primerov, ki so pospešili krizo. Posebej Nemčija nosi precejšnjo odgovornost za sedanje stanje. Z enormnimi subvencijami je spodbujala »zeleno energijo« – predvsem vetrne elektrarne in fotovoltaiko. Ker so bili ti viri (seveda, kadar sta bila veter in sonce ter ob subvencijah) zelo poceni, so ustavili kar nekaj velikih termoelektrarn in politično všečno tudi nekaj jedrskih elektrarn. Letošnje poletje je prineslo zmanjšanje proizvodnje hidroelektrarn, brezvetrje in večjo potrošnjo. Posledica: začetek rasti cen na borzi, ni pa bilo na razpolago več velikih elektrarn, ki morajo biti, če hočemo ali ne, nosilci in podporne točke sistema ter neizogibna rezerva s primarno, sekundarno in terciarno regulacijo moči. Tako se je začel zažirati še črv bojazni, da bodo sledili električni mrki. Posledica je bila, tako beremo, da so pokupili vse razpoložljive bencinske in dizelske električne agregate. Pa ja ne zato, da bodo Nemci, ki najbolj propagirajo električne avtomobile, z agregati napajali električne avtomobile!

Področje distribucije je morda v času hitrih sprememb, v sistemu razpršenih virov in velikih novih odjemalcev najbolj problematično. FOTO TADEJ REGENT

Preveč ozko borzno gledanje je ohromilo tudi sicer nujne investicije v elektroenergetiko in skupaj s povsod in za vse nasprotujočimi civilnimi iniciativami zavrlo del razvojnega cikla, ki je v elektroenergetiki zelo dolg.

Kaj pa Slovenija? Še vedno nimamo verificiranega strateškega energetskega plana, a kriza je nehote prinesla nekaj dejstev:

– plinski scenarij odpade;

– fotovoltaika in vetrne elektrarne ne morejo v celoti nadomestiti klasične energetike velikih elektrarn;

– odločiti se bo treba za novo jedrsko elektrarno, škoda le, da do odločitve verjetno ne bomo imeli na razpolago preizkušenih manjših blokov z večjo pasivno varnostjo.

Teš ni nepotreben, a je bil žal zasnovan prepotentno: prevelika moč glede na razpoložljiv izkop premoga. Manjša moč (za ceno nekoliko slabšega čiščenja dimnih plinov) bi bistveno pocenila investicijo. Kako naprej? Najslabše bi bilo neamortizirani objekt zaustaviti. Po podatkih je lastna cena Teša še vedno najmanj polovico nižja od tiste, ki jo sedaj ponujajo trgovci. Pomanjkanje lastnega premoga je nujno treba nadomestiti z uvozom.

Hidroenergetika: zgraditi HE Mokrice in HE na srednji Savi, ponovno pretehtati neupravičen odpor do gradnje hidroelektrarn (HE) na Muri, upoštevaje vse pozitivne učinke na kmetijstvo. Nič več ni slišati o projektu ČHE (črpalna hidroelektrarna) Kozjak, saj je HSE očitno preveč zaposlen s tem, kako se finančno izvleči iz neuspešnega projekta Šoštanj, Gen pa se primarno ukvarja z novo jedrsko elektrarno in dokončanjem HE na spodnji Savi. Očitno ni zavedanja, kako pomembne so ČHE kot najuspešnejši hranilniki energije, kot kompatibilna rešitev k velikim obsegom fotovoltaike, vetrnih elektrarn in jedrske elektrarne, predvsem pa kot izjemna oporna točka v elektroenergetskem sistemu s sposobnostjo hitrega reagiranja v sistemu, regulacije moči in napetosti. Te sekundarne storitve se v krutem sistemu borz skoraj ne cenijo. ČHE Kozjak bi z zgrajeno 400kV povezavo do Madžarske dobila dodatne pozitivne atribute: lokacijsko in sistemsko bi bila na evropskem območju, ki nima naravnih možnosti za gradnjo takih elektrarn.

Na področju prenosa električne energije lahko damo priznanje Elesu, da je po desetletjih snovanja in zavlačevanja realiziral 400 kV povezave Nek–Beričevo in Pince–Cirkovce.

Področje distribucije je morda v času hitrih sprememb, v sistemu razpršenih virov in velikih novih odjemalcev najbolj problematično. Morda se preveč zanašamo na »pametna omrežja«; tudi pameti ni, če omrežje ni pripravljeno na to.

In ne nazadnje, več znanja bo treba dati novim kadrom na vseh izobrazbenih ravneh tudi iz osnovne elektroenergetike.