Kaj pa priročnik za državljansko oliko?

Iz Pisem bralcev Dela izvirajo zanimivi utrinki, denimo o nepreklicnem odstopu politika ali o razliki med švicarsko in slovensko državljansko oliko. Gre za zaupanje ljudstva v oblast, kar sega prek meja sedanje virusne pandemije. Za stopnjo nevarnosti so se ustalile barve: poleg zelene še rumena, oranžna, rdeča, črna, (za požar, povodenj, žled, bolezen, potres ...).
Medtem pa pozna ustava za ogroženost obstoja države le dve stopnji: izredno in vojno stanje. Manjka predstopnja, ki bi jo v nevarnostih (potres) lahko naglo razglašala vlada in s kratkimi uredbami urejala življenje (in v presledkih uradno obveščala državni zbor).

Ker je beseda »izredno« v ustavi že rabljena, se ji velja izogniti z drugim izrazom: »posebne razmere«. Pandemija je ena od takih razmer, ko država ni ogrožena, obstaja pa velika nevarnost množičnega obolevanja. Tedaj se mora že iz olike pravica posameznika podrediti višji pravici skupnosti, saj tudi ogroženemu posamezniku v sili pomaga ravno skupnost. To je iz davnine pridobljena naravna morala človeštva. A ker ni pričakovati, da bo vsak državljan vedno ravnal po oliki, mora oblast s kratkimi uredbami urejati družbeno življenje, s čimer je neolikanec tudi pravno obvezan prilagoditi svoje ravnanje v skupno dobro. Krizne uredbe se izdajajo pogosteje, celo dnevno. V naglici utegnejo nastati pomote, a se popravljajo že z naslednjo uredbo.

Državljani naj se tega zavedamo; ni treba za vsako pomoto takoj klicati na pomoč ustavno sodišče.

Gre za vsebino državljanske vzgoje, kakršna v Sloveniji še ni razvita, je pa po omenjenih pisanjih prisotna pri švicarskem in drugih ljudstvih. Državljan se vede olikano, tudi če se upravna administracija v naglici zmoti – ravna v duhu namenov, ne po nerodno zapisani črki! Malo obojestranske prizanesljivosti in prilagodljivosti; tudi upravni nadzor sprva le z opominjanjem lahko kaj zaleže.

Krizno vodenje države terja drugačno upravno poslovanje in njega razumevanje. Informacije v kibernetskih zankah krožijo tedaj hitreje: vsaka zadana naloga se zaključi s poročilom o izvršitvi in od tod nova naloga. Nekaj tega, a premalo, je že nastajalo v zadnjem obvladovanju pandemije.

Skrajen, a nazoren primer je nujno luško (v izogib havarije) pristajanje velike ladje: kapitan daje kratke ukaze, podrejeni jih ponovijo, izvršijo, poročajo, sledi nov ukaz – vse do umiritve ladje. Neangažirani del posadke v tem času molče opravlja svoj redni posel. Takšnemu razmišljanju bi morda kdo očital militantnost. A glej, za večino ljudi v razvitih velikih državah je to nekaj samoumevnega. Ravno zato so načelno postale razvite in velike, ker posedujejo zadostno psihološko trdnost in državljansko zavednost državljanov. Res pa se povsod najde peščica nezadovoljnih oporečnežev, ki proti skupni koristi izsiljujejo svoje sebične kaprice.

Opisano krizno vodenje in obnašanje ljudstva zahteva napor, zato mora biti časovno določeno. Ko je nevarnost odpravljena, se povrne normalno mirnodobno stanje. Uspešen zaključek je pospremljen z zadovoljstvom in skupnim veseljem. Nasprotje tega je nenehno nerganje, pritoževanje, kljubovanje, ki namesto ugodnih rezultatov prinaša neuspeh, razočaranje in brezup.
Ko se vprašujemo, zakaj je Slovenija glede smrtnih žrtev pandemije na vrhu neuspešnih držav (relativno trikrat več smrti kot v Nemčiji), je priložnost, da se ozremo na državljansko vzgojo, tako pri vodstvu kot pri ljudstvu, ki naj ne temelji na prisili, temveč na morali; ko je državljanska olika v skupno dobro enaka za vse, ne glede na nazor, vero, barvo kože, politično ali spolno usmerjenost ...

Če kdo, bi bili člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) kot najbolj razgledani in izkušeni državljani poklicani, da bi sestavili nepristranski priročnik državljanske olike, česar Slovenija še nima. Kot je besedilo Ustave široko razmnoženo, bi ga lahko spremljala množična priročna knjižica državljanske olike. Stavimo, da bi učinek poplačal vložen napor. Seveda pa omenjeno nepreklicno odstopanje ali oporečništvo ne bi sodilo v tak priročnik.