Pletenje je bilo rekreacija naše mladosti

Kako lepo se mi je zdelo tam pri 22 letih, da me je babica kot deklico uvedla v ročna dela! Sem temu ali onemu kaj spletla ali sešila, prišila gumb, naredila gumbnico.

To delo me je ob naporni službi sproščalo in veselilo, tako da je postalo stalnica mojega življenja. Spletla sem okrog 60 puloverjev in jopic, da o manjših kosih ne zgubljam besed. In to vse ob službi in družbi, izletih in pohodih, vsakodnevnih ali tedenskih, mesečnih ali letnih obveznostih.

Vsak hip prostega časa sem posvetila temu delu, tako kot je neki univerzitetni profesor vsak trenutek dneva porabil za pletje angleške trave pred svojo hišo. To je bila rekreacija naših dni.

Kaj pa zdaj? Nekoč sem bila sposobna plesti 16 ur na dan, zdaj je že ura pletenja na dan dosežek. Ne, nikakor se nisem polenila. Le emšo je vsako leto višji in z njim so povezane različne omejitve. Tako tudi te. Začuti se bolečine v obeh rokah. Začuti se ročne živce, ki bolijo. In je treba odnehati.



Pa se spet spomnim svoje babice, ki je nekoč zapela tole za naša leta čisto realno pesem:

Stara mama, oj ne šivaj sarafana več,
pusti delo in počivaj, zlati čas je preč.

Hčerka, k meni sedi, ljuba hčerka ti,
mlada si, pa vedi, da mladost beži.

Prešla bodo leta in veselja sjaj,
lic rudečih cveta več ne bo nazaj.

Prešla je mladost, prešlo veselje, prešla so rdeča lica in zavedajmo se, da je vse na tem svetu minljivo. Tudi ročno delo.