Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje prek petletnega projekta

Andragoški center Slovenije (ACS) je s pomočjo evropskega socialnega sklada ESS+ letos začel projekt Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje, ki bo trajal pet let (do 31. oktobra 2028). Projekt sofinancira Republika Slovenija. Izvajalci so ga nedavno predstavili v Centru Rog v Ljubljani: predstavitve sta se udeležila tudi predsednica republike in minister za vzgojo in izobraževanje, ki sta projekt pospremila na pot s spodbudnim nagovorom in izraženo podporo. Projekt, vreden 5,7 milijona evrov, ima simbolično geslo Lahko.si, ki opozarja in kaže, da je vseživljenjsko učenje dostopno vsakomur. To je na javni otvoritvi poudarila tudi direktorica ACS dr. Nataša Potočnik, ki je v svojem nagovoru povedala, da si ACS že ves čas svojega obstoja (več kot 30 let) prizadeva za razvijanje, raziskovanje in promocijo vseživljenjskosti učenja ter ozaveščanje o njem.

To je najboljše izhodišče za ta prispevek o vseživljenjskem učenju, v katerem želim dopolniti to, kar je bilo o njem že povedano (tudi v časniku Delo 25. septembra 2024). To področje je bilo do zdaj toliko zapostavljeno in neopaženo, da o njem nobena nova informacija in pojasnilo ne bo odveč. Nekaj k temu lahko dodam s tem člankom.

Leta 2016 sem izdal knjigo z naslovom Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih. V nasprotju s pričakovanji, da bodo knjigo z navdušenjem ali vsaj z zadovoljstvom sprejeli zlasti tisti, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem (učitelji, vzgojitelji, šole in druge vzgojne in izobraževalne ustanove), se je knjigo zelo slabo prodajalo; prodana ni bila niti polovica naklade (to je okoli 150 od 300 izvodov). S tem se je izkazalo resnično stanje dojemanja in poznavanja vseživljenjskosti učenja pri nas. Ta podatek lahko označimo s samo enim izrazom: katastrofa! Kaže, da nam izraz vseživljenjskost učenja ne pomen nič ali toliko kot nič! A takšno stanje ni značilno samo za Slovenijo. Izraz sam niti ni nepoznan. Ko preverjamo njegovo poznavanje na spletnih straneh v googlu, ugotovimo (podatek je iz leta 2007), da dobimo 43 milijonov zadetkov; danes bi jih bilo gotovo še veliko več. A iz teh zadetkov še ne moremo sklepati, da ga ljudje sprejemajo, lahko ga tudi zavračajo. V nasprotju s tem pa ima izraz (in s tem dejavnost) podporo pri strokovnjakih in – upajmo – tudi pri politikih, saj ga označujejo z opredelitvami, kot so, denimo, »temeljni kamen izobraževalne politike«, »najpomembnejša izobraževalna politika našega časa« (Ohidy, 2008), »mednarodni odgovor na globalno izobraževalno krizo« (Coombs, 1996), »najpomembnejša značilnost Homo sapiensa« (Csom, 2004), »najpomembnejše sredstvo za doseganje ekonomskih in socialnopolitičnih ciljev«, »potreba po demokratičnem izobraževanju« (Jarvis, 2001), da mu je priznati mnoge razsežnosti, med njimi tudi to, da »pomaga ljudem premagovati stanje ignorance« (Platon, v Ohidy 2008). Najmanj, kar mu je treba priznati, je to, da je izziv za vso današnjo vzgojo in izobraževanje, o čemer smo v strategiji vseživljenjskosti učenja, ki jo je leta 2007 sprejelo Ministrstvo za šolstvo RS, zapisali (str. 7), zapisali, da s strategijo v Sloveniji »uveljavljamo vseživljenjskost učenja kot vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter kot temeljno družbenorazvojno strategijo Slovenije«.

Iz tega lahko sklepamo, da je projekt, ki ga letos začenja ACS, izjemno pomemben. Za začetek predvsem za promocijo vseživljenjskosti učenja (VŽU), v nadaljevanju pa za njegovo udejanjanje. Za njegovo udejanjanje pa bo treba storiti še marsikaj. Poglejmo nekaj pomembnejših možnosti:

1. Ključna bo vloga ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Novi minister dr. Vinko Logaj bo moral organiziranost ministrstva, ki ga vodi, prilagoditi filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja, kar pomeni, da bo moral področja ministrstva preoblikovati tako, da bosta zagotavljala enakovrednost in enakopravnost (s tem ne mislim, da sta enaki) področij vzgoje in izobraževanja – to pa sta izobraževanje otrok in mladine (ali začetno izobraževanje) ter izobraževanje odraslih (ali nadaljevalno izobraževanje). Danes so enote ministrstva oblikovane po »šolski« shemi, saj ima ministrstvo le »šolske« direktorate: to sta direktorat za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo in direktorat za srednje in visoko šolstvo ter (kot dodatek!) izobraževanje odraslih; visokemu šolstvu je namenjeno posebno ministrstvo (za visoko šolstvo, znanost in inovacije).

2. Ministrstvo se ne bo smelo označevati in ravnati le po šolski pripadnosti: šolsko ministrstvo, šolski program, šolska zakonodaja in podobno. Vemo, da v Sloveniji v praksi sicer očitno enačimo vzgojo in izobraževanja s šolstvom. Zdaj se bo moralo identificirati z vseživljenjskim učenjem, in s tem tudi nameniti večjo pozornost izobraževanju odraslih. Področje izobraževanja odraslih, do zdaj zapostavljeno področje, tako pridobi svoji pomembnosti ustrezen položaj in pomen. Subjekti, ki delujejo na tem področju – profesionalne organizacije (ljudske univerze, zasebne izobraževalne ustanove, izobraževalni centri v podjetjih in organizacijah) in prostovoljske organizacije (društva, klubi, skupine) – so zdaj med seboj slabo povezane. Smiselno bi bilo, da bi ustanovile skupno krovno združenje (zvezo), ki bi jih povezovalo in po potrebi usmerjalo. To organizacijo lahko primerjamo z Zvezo potrošnikov Slovenije. Podlaga za to povezovanje je potreba ljudi po učenju, saj je učenje značilno za vse ljudi, tako kot je za vse ljudi značilno potrošništvo.

3. Ministrstvo naj upoštevajoč vseživljenjsko učenje odpravi svojo dosedanjo neustrezno organiziranost in čim prej ustanovi samostojen oddelek – direktorat za izobraževanje odraslih, ki naj ga vodi direktor. To je bistveno, saj ima edino tako izobraževanje odraslih lahko predstavnika v kolegiju ministra. Zdaj je izobraževanje odraslih le sektor v direktoratu za srednje in višje šole.

4. Uveljaviti je treba spoznanje, da vseživljenjsko učenje zajema obe področji vzgoje in izobraževanja, pri čemer je napačno pojmovanje, da je vseživljenjsko učenje le izobraževanje odraslih. Začetno izobraževanje je temeljno področje vzgoje in izobraževanja, ki ustvarja podlago za vseživljenjsko učenje. Namesto tega, da začetno izobraževanje učencem posreduje le informacije, podatke in znanje, mora pozornost nameniti predvsem razvijanju strategij učenja in veselja do učenja.

5. Z zadovoljstvom lahko povem, da naši strateški dokumenti, kot so Strategija dolgožive družbe, Strategija razvoja Slovenije do leta 2030 in Strategija vseživljenjskosti učenja upoštevajo pomembnost vseživljenjskosti učenja, saj označujejo in štejejo za temeljno podlago našega razvoja. Za zdaj so to le dobro zveneče besede ali fraze. Treba pa je storiti korak dalje – sprejeti in uveljaviti ukrepe za udejanjanje teh opredelitev.