Odprto pismo predsednici RS dr. Nataši Pirc Musar

Spoštovana predsednica Republike Slovenije, vrhovna poveljnica obrambnih sil, gospa dr. Nataša Pirc Musar,

z vašim zgodnjim obiskom na ministrstvu za obrambo ste očitno izkazali vaš interes za stanje in razvoj dogodkov na tem izjemno pomembnem področju. In seveda o stanju in razvoju Slovenske vojske, saj boste kmalu potrjevali ali zavrnili poročilo o njeni bojni pripravljenosti.

Slovenska vojska je v zadnjih tridesetih letih prešla več faz razvoja, ves čas pod izjemnim političnim pritiskom. Številni razvojni načrti, vse od prvega 27. avgusta 1991 do današnjega predloga Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, so bili mešanica želja in realnih možnosti. Tako kot je bilo všeč konkretnemu ministru oziroma ministrici za obrambo. Vojaška stroka je bila zraven toliko, kolikor je bilo potrebno za »sliko«. Težke besede? Kako vendar, ko pa je bila v zadnjih petih letih bojna pripravljenost Slovenske vojske ocenjevana negativno, čemur se – poleg Hrvatov – smejejo še »ptički«. Iz izkušenj poznam komentarje v Natu. In vrhovni poveljnik Slovenske vojske je ves ta čas mirno soglašal in potrjeval negativno oceno bojne pripravljenosti in s tem nesposobnosti Slovenske vojske za obrambo države ter paradiral v pilotski bundici.

Spoštovana gospa dr. Nataša Pirc Musar, vrhovna poveljnica obrambnih sil, čas je, da naredite konec takemu stanju. Ne s prošnjo ali ukazom, pač pa z zahtevo! Zavedam se vaših t. i. omejenih pristojnosti, toda vrhovna funkcija vam daje pravico in dolžnost, da ukrepate. In naredite konec »menjanju letnic« v resolucijah o dolgoročnem razvoju in opremljanju Slovenske vojske. Ta je namenjena predvsem vojaški obrambi Republike Slovenije. Zakon o obrambi je dovolj jasen. Tudi temeljno pravilo Nata se glasi: najprej se branite sami, zavezniki pridejo na pomoč! Saj je vendar znano – Nato, to smo mi. Tudi v Bruslju in Monsu. Iz strukture, opremljenosti in izurjenosti Slovenske vojske kot celote bo šele moč načrtovati zmogljivosti za sodelovanje v Natovih operacijah, ki bodo, po pravilu, ekspedicijske. Tako kot je bila profesionalizacija Slovenske vojske pred dvema desetletjema preuranjena in brez ustrezne podpore, so tudi nerealne in nesmiselne obljube Natu v razkošni obljubi o prispevanju, najprej ene, potem pa še druge, »smrtne«, bataljonske bojne skupine za potrebe bojnih operacij. S podobnim (ne)razmišljanjem o silah in sredstvih za popolnjevanje njihovih izgub (četudi samo zaradi bolezni). S sodelovanjem obeh bataljonskih bojnih skupin v Natovih operacijah bo 1365 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske zunaj vaše pristojnosti, a s še večjo odgovornostjo. Verjetne izgube bo slovenska javnost težko prenesla, kaj šele slovensko narodno telo.

Spoštovana vrhovna poveljnica, problematika bojnih skupin, ki so jih pristojni neodgovorno ponudili in obljubili Natu, je mnogo bolj kompleksna, kot je to prisotno v vsakodnevnih takšnih ali drugačnih razpravah. Na prvem mestu je tu verodostojnost države. Besedičenje o »verodostojnem partnerju« nima nobene teže, če ni podkrepljeno z dejstvi. To je biti zmožen narediti to, kar je obljubljeno. Ne v neki oddaljeni prihodnosti, ampak takrat, ko je potrebno. Ključni pri vsej zadevi pa so poveljevanje, podpora in oskrba bojnih bataljonskih skupin. In seveda bojno delovanje. Po slovenski vojaški doktrini ali vojaški doktrini države, ki bo (večinsko) zagotavljala poveljstvo? Saj je vendar znano, da cilji povezljivosti in namenske sile (»task force«) niso nad nacionalnimi pristojnostmi. Ne le na papirju. V predvidoma korpusni strukturi izvajanja operacije bo malo prostora za »mehkejši« odnos do naših bojnih skupin.

Slovenska vojska je dosegla svoj vrh v Natu leta pred formalnim članstvom. Vrhovni svet Nata je 21. decembra 2001 Republiki Sloveniji kot edini aspirantki za članstvo dovolil vstop v sliko situacije v zračnem prostoru (RAP – Recognized Air Picture). Na podlagi verodostojnega dela: to, kar je bilo 19. junija 1996 predstavljeno v Natu, je bilo oktobra 1999 izvedeno na Kreti. Z zelo uspešnim bojnim streljanjem z raketnimi in topovskimi sistemi zračne obrambe na Natovem osrednjem poligonu Namfi (Nato Military Firing Instalation). Bojne zmožnosti so bile potrjevane tudi v nekaj naslednjih letih. Kaj pa danes?