Letna ocena (bojne) pripravljenosti Slovenske vojske

Spet se bliža čas za poročanje vrhovnemu poveljniku o (bojni) pripravljenosti Slovenske vojske. Že nekaj let poslušamo sramotne ocene in sprenevedanje o stanju slovenskega obrambnega sistema, še posebej o bojni pripravljenosti Slovenske vojske.

Naj takoj poudarim, da sama Slovenska vojska ni najbolj odgovorna za sramotno nezadovoljivo oceno, ki ji jo vsako leto daje njen vrhovni poveljnik. Je pa vsekakor njen subjekt in najbolj prepoznaven dejavnik, kar v končni fazi povzroča njeno pomikanje navzdol po lestvici zaupanja državljanov. Z manjšanjem kadrovskih potencialov – z njimi pa je povezano tudi drastično manjšanje bojnih zmožnosti za sodelovanje na mednarodnem področju in še bolj v zakonsko določeni vlogi in nalogah obrambe države – se pojavlja legitimno vprašanje o njenem obstoju.

Da to ni le predmet »kavarniških« diskusij, kaže tudi razmišljanje nekaterih nekdanjih načelnikov(!) njenega generalštaba. Eden bi jo ukinil(!?) oziroma preoblikoval v nekakšno združbo »civilne zaščite«, drugi ne ve, kakšna naj bi bila njena prihodnost(?!), ker da tega ne morejo vedeti niti snovalci sedanjega stanja (tudi »generali«). Tu ima sicer kar prav. Poleg tega se pojavljajo razmišljanja o »resetiranju« Slovenske vojske – kar pomeni, ukiniti jo in jo začeti postavljati na novo(?).

Takšnih in drugačnih bolj ali manj upravičenih vprašanj bo v prihodnje še več. Žal k temu obilno prispeva neodgovoren odnos vrhovnega poveljnika do njemu zaupane vloge na najbolj odgovorni funkciji v Republiki Sloveniji. Funkcija vrhovnega poveljnika ni uživanje v lepi kulisi, ki jo predstavljajo gardisti v lepih uniformah in strumni drži, ali »paradiranje« v pilotski bundi, ampak je visoka stopnja zavedanja o instituciji in ljudeh, ki jih s svojim podpisom pošilja v negotovost.



Zavedam se, da vrhovni poveljnik ne more biti dejavnik v dnevnem pomenu besede. Je pa tista vrhovna avtoriteta, ki ji morajo vojaki slediti brezprizivno. Tudi se ne more izogniti odgovornosti za dejanja, ki jih v njegovem imenu storijo njemu podrejeni (!) pripadniki Slovenske vojske. Pričakujem, kot običajno, da bo ta zapis pri nekaterih naletel na zgražanje, pri drugih na odobravanje.

Vendar ocenjevanje bojne pripravljenosti Slovenske vojske ni stvar dobre volje ali obzirne besede. Ocena bojne pripravljenosti Slovenske vojske ima mnogo širši pomen. Pa ne mislim le na hrvaško posmehovanje ali neodgovorno jadikovanje o slabih škornjih. Ocena obrambne oziroma bojne sposobnosti ni in ne sme biti stvar konstatacije. In potem – da, saj vsi vemo, da ni denarja niti za plače, kaj šele za oborožitev. In karavana se plazi naprej.

Vrhovnega poveljnika Slovenske vojske pozivam na odgovorno ravnanje pri sprejemanju poročanja in pri podajanju ocene o njeni bojni pripravljenosti. Osnovna naloga Slovenske vojske ni delovanje v miru, pač pa ustrezno ukrepanje v vojni situaciji. Da vojna situacija ni na vidiku? In je še ne bo 365 dni? Seveda je to (trenutno) morda res, vendar tisti, ki tako razmišlja, ni kos (družbeni) funkciji, ki jo opravlja. Na katerem koli nivoju.

Torej, vrhovni poveljnik Slovenske vojske ne sme sprejeti poročila, na podlagi katerega bo podal negativno oceno bojne pripravljenosti Slovenske vojske! Še več, z močjo avtoritete, ki mu jo nudi funkcija, mora ukrepati v okvirih svoje pristojnosti, da bodo Slovenski vojski zagotovljeni pogoji za z zakonom naloženo vzdrževanje ustrezne bojne pripravljenosti. Če tega ne bo storil, se bo moral soočiti z obtožbo zaradi opustitve dolžnih dejanj pri zagotavljanju njene bojne pripravljenosti.