Odprto pismo ministru za obrambo

Spoštovani minister za obrambo g. Marjan Šarec, predvidevam, da ste se v dobrih štirih mesecih ministrovanja podrobno seznanili s stanjem v obrambnem sistemu Republike Slovenije in še posebej v Slovenski vojski, saj boste morali o njeni bojni pripravljenosti kmalu poročati novemu predsedniku/predsednici republike. Pobudo za to pismo je dal objavljeni pogovor z vašim državnim sekretarjem g. Damirjem Črnčecem v Delu 26. septembra pod naslovom Stroka ni imela izbire, edino rešitev je določila politika.

V Slovenski vojski je veliko število visokih častnikov in generalov, tudi z najvišjimi znanstvenimi nazivi. Veliko takih je tudi upokojenih. Nedvomno vsi ti, in še mnogo drugih, veliko vedo o vojski, o njenem poslanstvu, ustroju, delovanju, družbeni vlogi, mednarodni dejavnosti in še in še. Politika torej negira ves ta družbeni in strokovni potencial slovenskega naroda. Potencial, na katerega se sklicuje tedaj, ko je potrebno reševati zavožene politične poteze posameznih politikov, predvsem ministrov za obrambo. Med njimi predvsem tistih, ki so si izmislili bojne skupine Slovenske vojske za bojevanje v Natovih operacijah. Že leta se opleta s težkimi, srednjimi in lahkimi bataljonskimi bojnimi skupinami, sedaj pa se je pojavil še srednji bojni izvidniški bataljon. Verjamem, da je tudi nevojaškim laikom znano, da za bataljon v boju mora obstajati bataljon v rezervi, za popolnitev izgub ali kompletno menjavo po določenem času. Kar pomeni, da mora biti načrtovanje zmogljivosti Slovenske vojske za sodelovanje v Natovih operacijah bistveno bolj angažirano kot doslej.

Vaši predhodniki so slovenski javnosti prodajali meglo. Govorili so o pojmih in ne o stvareh. Še najmanj o ljudeh! Splošno jadikovanje o totalni kadrovski podhranjenosti Slovenske vojske in redno negativno ocenjevanje njene bojne pripravljenosti sta večji problem kot nesmiselno favoriziranje te ali one vrste oklepnikov. Menda so (končno) v generalštabu Slovenske vojske izdelali vojaško strategijo. Če upošteva zakon o obrambi, mora najprej zagotoviti zmogljivosti za vojaško obrambo Republike Slovenije, saj v Natu velja pravilo: Najprej se brani sam, potem ti ostali priskočijo na pomoč. Kaj pa o tem pravi doktrina vojaške obrambe?! Gotovo je, da je vojaška stroka v Sloveniji podcenjena in z njo tudi vojaška obramba. Odgovorni za tako stanje pa so najprej ministri za obrambo. Še noben ni odstopil zaradi nestrinjanja z nemogočimi sistemskimi ureditvami. Tudi z neumnimi hvalisanji na sedežu Nata v Bruslju, češ, mi lahko?! Zavedati bi se morali, da v skoraj milijardnem Natu slovenskih dva milijona ne more enako prispevati kot bistveno številčnejši narodi.

Zdaj pa h glavnemu vprašanju. Minister, prosim, povejte slovenski javnosti, kakšna, za milega boga, naj bi bila srednja bataljonska bojna skupina in srednji bojni izvidniški bataljon. Namen, vloga v bojevanju, pridodanost/podrejenost, številčnost, struktura, bojna in logistična podpora, operativno delovanje, vpliv Republike Slovenije (vrhovni poveljnik, parlament, načelnik generalštaba) na njuno bojno »usodo« in še veliko tega. Slovenska javnost bo hotela vedeti, kam in zakaj bo napotena ena ali druga bojna skupina. Še posebej, ker je, še enkrat, tudi navadnemu nevojaškemu laiku znano, da so izvidniške enote velikokrat žrtvovane. V oklepnikih ali brez. Si Slovenija lahko privošči sto in več »črnih vreč«? V njih bi bili naši ljudje: očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre …?! Gospod Marjan Šarec, minister za obrambo, govoriti o bojnih skupinah in ne o ljudeh je jalovo početje. Brez ljudi je tudi najboljše orožje le zelo drag kup materiala.