Ob stavki zdravnikov: med lastno prosperiteto in zdravjem pacientov

Če lahko tabletka paracetamola – namenoma sem se izognil navedbi zaščitenega imena – reši vse težave, povezane z našim zdravjem, potem resnično nimamo težav.

Zdravniki naj nadaljujejo s stavko, sestre pa preko telefona bolnike še naprej »zdravijo« s tabletkami analgetika, katerega generično ime ob spominu na nekoč paradnega konja naše farmacevtske industrije asociira na zdravilo, lek, ki nas bo rešil vseh bolečin (dolor – bolečina). Žal je učinek protibolečinskih zdravil le začasen, kot bo začasno tudi zadovoljstvo zdravnikov po morebitnem uspehu aktualne Fidesove stavke. Vse bolj se namreč zdi, da je slogan »nikoli nam ni dovolj«, ki sem ga nedavno zasledil nekje v medijih, zanje primernejši od aktualnega »dovolj nam je«. V trenutnem stanju našega zdravstva bi bil slednji gotovo primernejši za uporabnike zdravstvenih storitev, za katere nas velika večina participira vse aktivno življenjsko obdobje. Resnično zdravljenje našega zdravstvenega sistema ne more biti zgolj simptomatsko in tudi paracetamol v resnici ni tako nedolžen, kot ga dojemamo. Nujno bo torej etiološko zdravljenje, ki zahteva identifikacijo pravih vzrokov bolezni našega zdravstvenega sistema in »zdravnika«, ki ga bo sposoben (in pripravljen) optimizirati. In kje so pravi vzroki bolezni, ki trenutno kulminira v obliki zdravniške stavke?

Da je nezadovoljstvo zdravnikov le simptom, razkriva novinar Janez Markeš v svojih kolumnah, kjer navaja tako podatke portala Necenzurirano o skoraj neverjetnih mesečnih plačnih dodatkih v času covidne pandemije kot o povprečni bruto plači zdravnikov, ki jo je za mesec oktober 2023 objavilo ministrstvo za javno upravo. Morda leži razlog za nezadovoljstvo na drugi strani enačbe in zdravniki preveč delajo? Zagotovo so tudi nekateri zdravniki žrtve izgorelosti, vendar nič bolj kot drugi, ki svojo energijo ponujajo v manj mesijanskih in ekskluzivističnih poklicih. Sicer pa so največjemu tveganju za izgorelost izpostavljeni zdravniki, ki jih ekskluzivizem sili v dodatno delo v zasebnih ustanovah in se jih je oprijel termin »dvoživke«. Ob izgorelosti so mnogi hkrati žrtve še kompleksnejše patologije.

Ob tem, da je epidemija virusa sars-cov-2 ponudila drugačne poglede na aktualno družbo, je razkrila dodatne slabosti v sistemu, ki naj bi pomagal skrbeti za naše zdravje. V imenu virusa so zdravniki postali skorajda nedostopni, novo resničnost pa nam prodajajo kot nekakšen uvod v famozno digitalizacijo. Osrednja žrtev so seveda starejši, ki se brez pomoči mlajših le težko znajdejo in imajo zelo resne težave že ob naročanju pri zdravniku. Kljub dejstvu, da je smisel digitalizacije olajšanje in poenostavljenje dela, je zdravstvo že v prvem koraku zaprlo vrata populaciji, ki je njegovega servisa najbolj potrebna. Prava pot v digitalizacijo verjetno vodi skozi vzpostavitev enotnega informacijskega omrežja, ki bo s hitrim in enostavnim dostopom do podatkov o bolnikovem zdravju in z učinkovito interdisciplinarno komunikacijo prineslo kakovostnejše zdravljenje. Zaradi množice nekompatibilnih sistemov se podatki danes ustavijo na serverjih posameznih oddelkov bolnišnic, za takšno stanje pa so gotovo odgovorni tudi vodilni zdravniki, ki danes stavkajo. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko denarja se je za razvoj ozko regionalnih informacijskih sistemov raztreslo na stotine koncev in kdo je imel od tega korist.

Čakalne vrste se namreč še dodatno daljšajo, slabša dostopnost do zdravstvene obravnave pa ima tudi konkretne vsebinske posledice, saj zamik v diagnosticiranju nekaterih bolezni za mnoge pomeni razliko med življenjem in smrtjo. FOTO: Črt Piksi

Epidemija pa je očitno ponudila tudi nekaj drugega, namreč priložnost za iniciacijo družbenih sprememb. Njihovi snovalci so v proces vpregli zdravnike in s covidnim blagostanjem pri njih najprej aktivirali sindrom odvisnosti. V obdobju postcovidnega odvajanja so zdravniki pripravljeni sodelovati v dramatizaciji igre, ki presega enostavne vzgibe nezadovoljstva posameznika zaradi pomanjkanja pozornosti, ki pritiče zdravniškemu poklicu. Trenutno dramo, ki jo s stavko ustvarja Fides, tudi Markeš razume kot ciljno ustvarjanje kaosa za lažji prehod v privatizacijo in neoliberalizacijo družbenih sistemov.

Sklicevanje na to, da v resnici stavkajo za paciente, je najmanj neetično. Čakalne vrste se namreč še dodatno daljšajo, slabša dostopnost do zdravstvene obravnave pa ima tudi konkretne vsebinske posledice, saj zamik v diagnosticiranju nekaterih bolezni za mnoge pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Ob tem je zaskrbljujoče dejstvo, da zdravstvo ne ponuja ustrezne dolgoročne strategije za izboljšanje zdravja in počutja prebivalcev. Da jim je lastna prosperiteta veliko pomembnejša od zdravja pacientov, priča tudi izrazito zapostavljanje preventive. Čeprav prinaša največjo dolgoročno dobrobit, smo ji pred tremi leti v Evropi namenili le tri odstotke vseh sredstev, namenjenih zdravstvu. Razlog leži v dejstvu, da ne prinaša neposrednih zaslužkov in zato za deležnike v farmakomedicinskem lobiju ni posebej zanimiva. Naj njen potencial ilustriram na fenomenu pljučnega raka, ki je tudi pri nas kriv za največ smrti med vsemi raki. Z učinkovitim zmanjšanjem kajenja in nacionalnim programom presejanja raka na pljučih – torej z aktivnim iskanjem posameznikov z ozdravljivimi stadiji raka – bi lahko v Sloveniji po kakšnem desetletju rešili dve tretjini bolnikov. In vendar se o presejanju do nedavnega sploh ni govorilo. Nasprotno, namesto podpore je strokovna javnost vseskozi iskala razloge, zakaj presejanje z nizkoodmerno CT-preiskavo ni primerno, v zamujenem času pa je za rakom pljuč umrlo na tisoče Slovencev. Da je v zdravstvu denar ključen, postane jasno, ko ugotovimo razloge za nedaven (in nepričakovan) porast zanimanja za presejanje pljučnega raka. V ozadju je namreč zaslužek, ki so ga farmacevtske družbe zaslutile ob trženju novih zdravil za t. i. adjuvantno zdravljenje, torej zdravljenje zgodnjih stadijev pljučnega raka, ki do nedavnega ni bilo finančno zanimivo.

Markeš v kolumni z naslovom Na svidenje popoldne? Ne, hvala v Sobotni prilogi 27. januarja opozarja, da zdravniški poklic najbrž ni združljiv z načeli neoliberalne ideologije, zato bi bilo prav, če bi stavkajoči ponovno prebrali zaprisego, ki so jo dali svojemu starogrškemu vzorniku. Sicer pa se spomnimo, da je zdravje pravzaprav v naših rokah – in izberimo zdravo in polno življenje.